Alabaster je mineral ali kamnina, ki je mehka in se pogosto uporablja za rezanje, pa tudi za izdelavo mavca v prahu. Izraz na različne načine uporabljajo arheologi in industrija predelave kamna na eni strani in geologi na drugi strani. Prva uporaba je v širšem pomenu, ki zajema sorte dveh različnih mineralov: drobnozrnata bela sadra [1], pa tudi prozorna sorta drobnozrnatega pasovnega sedimenta iz kalcita [2]. Geologi opredelijo samo sorto sadre kot alabaster. Kemično je sadra je hidrosulfat kalcija, medtem ko je kalcit karbonat kalcija.
Obe vrsti alabastra imata na splošno podobne lastnosti. Običajno sta svetlo obarvana, prosojna in mehka kamnina, ki je bila v zgodovini človeštva večinoma namenjena rezbarenju okrasnih predmetov.[3]
Različica kalcita je znana tudi kot oniksov marmor, egiptovski alabaster ali orientalski alabaster in je geološko opisana bodisi kot kompakten plastovit travertin, bodisi kot »stalagmitski apnenec, označen z vzorci vrtinčastih pasov smetanaste in rjave barve«. "Oniksov marmor" je treba razumeti kot tradicionalni in geološko netočen izraz, saj imata tako oniks kot marmor geološke definicije, ki se razlikujejo celo od najširših, ki se uporabljajo za alabaster. Na splošno (vendar ne vedno) je starodavni alabaster kalcit na širšem Bližnjem vzhodu, vključno z Egiptom in Mezopotamijo, medtem ko je v srednjeveški Evropi sadra. Moderni alabaster je verjetno kalcit, vendar je lahko tudi drugo. Oba sta enostavna za delo in rahlo vodotopna. Uporabljali so jih za izdelavo različnih notranjih umetniških del in rezbarij, saj nista dolgo obstojna na prostem.
Obe vrsti se zlahka razlikujeta po njuni trdoti: sadrasti alabaster je tako mehek, da se lahko opraska z nohtom (Mohs trdota 1,5 do 2), medtem ko kalcit ne more biti opraskan na ta način (trdota Mohs 3), čeprav se lahko razi z nožem. Poleg tega se kalcitni alabaster, ki je karbonat in zašumi ob obdelavi s klorovodikovo kislino, medtem ko alabaster sadre ostane skoraj nespremenjen, če se tako preizkuša. [4]