Azbest

Azbést je skupno ime šestih naravnih silikatnih mineralov, ki se uporabljajo v komercialne namene zaradi svojih fizikalnih lastnosti. Skupno jim je, da gre za naravna mineralna vlakna, ki so odporna na lužila, kisline in visoko temperaturo.^[1] Zaradi teh lastnosti so ga v preteklosti v veliki meri uporabljali v industriji in gradbeništvu. Dolgotrajno vdihavanje azbestnih vlaken lahko povzroči hude bolezni, vključno z malignim pljučnim rakom, mezoteliomom (prej redka oblika raka, močno povezana z izpostavljenostjo amfibolnem azbestu) in azbestozo (vrsta pnevmokonioze). Dolga izpostavljenost visokim koncentracijam azbestnih vlaken povzroči zdravstvene težave, ki so najbolj pogoste med rudarji azbesta, saj imajo najdaljšo izpostavljenost do njih. Evropska unija je prepovedala vsakršno uporabo azbesta in njegovo pridobivanje, proizvodnjo ter predelavo azbestnih izdelkov.

Azbest je postal zelo priljubljen med proizvajalci in gradbeniki konec 19. stoletja zaradi svoje absorpcije zvoka, povprečne natezne trdnosti, negorljivosti, odpornosti na toploto, električne in kemijske poškodbe ter cenovne dostopnosti. Uporabljali so ga za izolacijo parnih cevi, turbin, kotlov, žgalnih peči, pečic itd. Kadar se azbest uporablja za odpornost proti ognju ali toploti, se vlakna pogosto mešajo s cementom (kar rezultira v vlaknatem cementu) ali pa vtkejo v tkanino ali preproge.

Azbestno rudarstvo se je začelo pred več kot 4000 leti, vendar je postalo obsežno šele konec 19. stoletja. Svetovni vrhunec je doseglo okoli leta 1975, ko se je azbest izkopaval v približno 25 državah, danes pa je obseg izkopavanja več kot polovico manjši. Dolgo časa je bil največji svetovni rudnik azbesta Jeffrey Mine v mestu Asbestos, Quebec.^[2]

1. ↑ Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, http://osha.europa.eu/fop/slovenia/sl/topics/azbest/index.stm
2. ↑ Industrial minerals & rocks: commodities, markets, and uses. Society for Mining, Metallurgy, and Exploration (U.S.). 5. marec 2006. str. 195. ISBN 978-0-87335-233-8.