Barok

Barók je slog v arhitekturi, glasbi, plesu, slikarstvu, kiparstvu in drugih umetnostih, ki je v Evropi cvetel od začetka 17. stoletja do 1740-ih. Na ozemljih španskega in portugalskega cesarstva, vključno z Iberskim polotokom, se je nadaljeval, skupaj z novimi slogi, do prvega desetletja 19. stoletja. Sledil je renesančni umetnosti in manierizmu ter pred rokokojem (v preteklosti pogosto imenovan ‘pozni barok’) in neoklasicističnem slogom. Rimskokatoliška cerkev ga je spodbujala kot sredstvo zstrogosti protestantske arhitekture, umetnosti in glasbe, čeprav se je v nekaterih delih Evrope razvijala tudi luteranska baročna umetnost.^[1]

Baročni slog je uporabil kontrast, gibanje, bujne detajle, globoko barvo, veličino in presenečenje, da bi dosegel občutek strahospoštovanja. Slog se je začel v začetku 17. stoletja v Rimu, nato pa se hitro razširil v Francijo, severno Italijo, Španijo in Portugalsko, nato v Avstrijo, južno Nemčijo in Rusijo. Do 1730-ih se je razvil v še bolj razkošen slog, imenovan rocaille ali rokoko, ki se je pojavil v Franciji in Srednji Evropi do sredine do konca 18. stoletja.

V dekorativni umetnosti slog uporablja obilno in zapleteno ornamentiko. Odmik od renesančnega klasicizma ima v vsaki državi svoje načine. Toda splošna značilnost je, da so povsod izhodišče okrasni elementi, ki jih je uvedla renesansa. Klasični repertoar je natrpan, gost, prekrivajoč se, naložen, da povzroči šok učinke. Novi motivi, ki jih je uvedel barok, so: kartuša, trofeje in orožje, košare s sadjem ali cvetjem in drugo, izdelani v intarzijah, štukaturah ali izrezljani.^[2]

1. ↑ Heal, Bridget (1. december 2011). »'Better Papist than Calvinist': Art and Identity in Later Lutheran Germany«. German History (v angleščini). German History Society. 29 (4): 584–609. doi:10.1093/gerhis/ghr066. ISSN 0266-3554.
2. ↑ Graur, Neaga (1970). Stiluri în arta decorativă (v romunščini). Cerces. str. 153, 154 & 156.