Bitka za Taravo | |||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|
Del druge svetovne vojne (tihomorska vojna) | |||||||
Tarava | |||||||
| |||||||
Udeleženci | |||||||
ZDA | Japonska | ||||||
Poveljniki in vodje | |||||||
Julian Smith | Shibasaki Keiji | ||||||
Moč | |||||||
35.000 |
2600 vojakov, 1000 japonskih civilistov in 1200 korejskih civilistov | ||||||
Žrtve in izgube | |||||||
1009 padlih, 2101 ranjenih[1] [1] |
3583 padlih Japoncev[2] 1169 padlih Korejcev 17 vojnih ujetnikov in 129 osvobojenih Korejcev |
Bitka za Taravo (angleško Battle of Tarawa, japonsko タラワの戦い) je bila bitka tihomorskega dela druge svetovne vojne, ki je v glavnem potekala med 20. in 23. novembrom 1943. To je bila druga ofenziva ZDA (prva je bila bitka za Guadalcanal) na Tihem oceanu, prva ofenziva v osrednjem Tihem oceanu in prva bitka, v kateri je ameriško izkrcanje doživelo resen japonski odpor. Ta bitka je pokazala, da se bodo Japonci branili za vsako ceno in da bodo Američani doživeli veliko izgub v t. i. otoškem skakanju.
Bojevanje je bilo tako silovito, da po bitki niso odkrili več kot sto trupel ameriških marincev[3]. Štabni vodnik Norman T. Hatch, ki se je kot bojni snemalec udeležil izkrcanja, je moral dobiti posebno dovoljenje od predsednika ZDA Roosevelta za objavo filma, saj je bil preveč pretresljiv[3]. Posnetek so vključili v kratki dokumentarec Z marinci na Taravi (1944) in je kot prvi film prikazoval grozljive smrti ameriških vojakov[4].
Uradni naziv Oboroženih sil ZDA za to bitko je Operacija Galvanic (Operation Galvanic).