Bossa nova

Bossa nova
Vinicius de Moraes in Baden Powell v Teatro da Praia
Glasbene korenine	Samba Jazz Choro klasična glasba
Kulturne korenine	pozna 1950-ta, Južna cona Ria de Janeiro, Brazilija
Izpeljane zvrsti	Samba-jazz], Sambalanço, Sambass

Bossa nova (portugalsko: [ˈbɔsɐ ˈnɔvɐ] ^ⓘ) je sproščen slog sambe,^[1] razvit v poznih 1950-ih in zgodnjih 1960-ih v Riu de Janeiru v Braziliji. Zanj je značilen predvsem umirjen sinkopiran ritem z akordi in slogom prstov, ki posnemajo takt samba groova, kot da bi šlo za poenostavitev in stilizacijo na kitari ritma, ki ga proizvaja samba šolski bend. Druga odločilna značilnost sloga je uporaba nekonvencionalnih akordov v nekaterih primerih s kompleksnimi postopki in 'dvoumnimi' harmonijami.^[2][3] Pogosta napačna predstava je, da so ti zapleteni akordi in harmonije izpeljani iz jazza, vendar samba kitaristi uporabljajo podobne aranžmajske strukture že od zgodnjih 1920-ih, kar kaže na primer vzporednega razvoja slogov in ne na preprost prenos iz jazza v bossa novo.^[4][5] Kljub temu je na bossa novo vplival jazz, tako v uporabljenih harmonijah kot tudi v inštrumentaciji pesmi, danes pa številne pesmi bossa nove veljajo za jazzovske standarde. Povečanje priljubljenosti bossa nove je pripomoglo k prenovi sambe in prispevalo k modernizaciji brazilske glasbe na splošno.

Ena večjih novosti bossa nove je bil način sintetiziranja ritma sambe na klasični kitari. Po besedah ​​muzikologa Gilberta Mendesa je bila bossa nova ena od »treh ritmičnih faz sambe«, v kateri je João Gilberto iz tradicionalne sambe izvlekel takt bossa. Sinteza, ki jo je izvajala Gilbertova kitara, je bila redukcija batucade sambe, stilizacije, proizvedene iz enega od tolkal: palec je stiliziral surdo; kazalec, sredinec in prstanec, oblikovani kot tamborim. V skladu s to tezo tudi glasbeniki, kot so Baden Powell, Roberto Menescal in Ronaldo Bôscoli, razumejo takt bossa nove kot izvleček iz tamborimske igre v bateriji.^[6]

1. ↑ Mammi 1992, str. ;63–64.
2. ↑ Ratliff 2019.
3. ↑ Lopes & Simas 2015, str. 46.
4. ↑ Lopes & Simas 2015, str. 48.
5. ↑ Garcia 2019.
6. ↑ Garcia 1999, str. 21.