Celeja

Kelti v Evropi
oker: Hallstattska kultura (okoli 750–500/450 pr. n. št)
zelena: Razširjenost kulture La-Tène
oranžna: Razširjenost keltskih jezikov (3. stoletje pr. n. št.)
Jupiter in Tetis


Bog Merkur
Heraklejevo (Herkulovo) svetišče

Celeja (celotno latinsko ime Municipium Claudium Celeia) je bilo rimsko mesto na področju današnjega Celja. Obljudeno je bilo od 1. stoletja pr. n. št. do 5. ali 6. stoletja.

Prvotna naselbina je nastala v halštatski dobi in se je imenovala Keleia. Bila je del sprva keltske državne tvorbe, kasneje pa rimske province Norika. V 1. stoletju pr. n. št. so jo zavzeli Rimljani in jo preimenovali v Civitas Celeia.

Mestne pravice je pod imenom municipium Claudia Celeia dobilo leta 45, med vladavino rimskega cesarja Klavdija (10 pr. n. št.-54, vladal 41-54). Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Imenovali so jo »mala« ali »druga Troja« - Troia secunda.

Mesto je bilo križišče pomembnih cest, ki so se tukaj stekale z vseh strani. Iz Emone je peljala cesta preko Trojan (Atrans) in Savinjske doline. Proti jugu je šla pot po soteski Savinje proti Rimskim Toplicam in čez Savo v Drnovo pri Krškem (Neviodunum). Skrb za ceste in njihovo vzdrževanje potrjujejo številni ob njih najdeni miljniki. Bogato najdišče teh sta bili Škofja vas pri Celju in Ivenca. Tudi v samem mestu so našli dva miljnika. Največjo skrb so cestam posvečali za časa vladarjev Trajana, Hadrijana, Antonina Pija, Marka Avrelija in Septimija Severa, torej v 2. in 3. stoletju. V samem mestu so bile poleg naštetih cest, ki so se križale v njem, tudi tlakovane ulice, pod katerimi je bilo bogato omrežje odtočnih kanalov, ki so delno še danes v rabi.

Celeia je kmalu postala ena od najbolj cvetočih rimskih kolonij. V 2. stoletju je mesto doseglo največji obseg in razcvet. Njegove približne meje: na južni strani je šla meja po obronkih Miklavškega hriba, kjer je stalo še danes vidno Herkulovo svetišče, na vzhodni je potekala ob Voglajni, na zahodni je šla ob Gregorčičevi ulici, na severu pa je mesto segalo do današnje Aškerčeve ulice, od koder izvira tudi največ napisnih kamnov. Prostor ob severnem delu meje (Stanetova ulica) je bil verjetno forum.

V času velikih selitev v 5. in 6. stoletju je bilo mesto porušeno.


From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Nelliwinne