Collatio lustralis je bil davek na trgovce v najširšem pomenu[1] v Rimskem cesarstvu. Uvedel ga je Konstantin I. Veliki, čeprav je ta po poročanju Svetonija v Življenja dvanajstih cesarjev davek obstajal že med vladavino Kaligule. Veljal je tako za Zahodno kot Vzhodno cesarstvo. Prvotno so ga zbirali tako v zlatu kot v srebru, vendar šele v poznem 4. stoletju. Kot mnogi rimski davki se tudi ta ni pobiral letno, ampak (prvotno) vsaka štiri leta.
Veljal je za vse trgovce, dninarje, obrtnike in druge, ki so za svoje delo prejeli honorar, vključno s prostitutkami. Edina začetna izjema so bili zdravniki, učitelji in kmetje, ki so prodajali svoje pridelke.