Dekolonizacija

Dekolonizacija je odprava kolonializma, pri kateri domač narod vzpostavi in vzdržuje neodvisnost lastnih ozemelj od prvotnega kolonialista. Večinoma se nanaša na proces razkroja velikih imperijev po drugi svetovni vojni, ki so bili ustanovljeni še pred prvo svetovno vojno po vsem svetu. Kakorkoli, pojem ni uporabljen le za dejansko geografsko odpravo kolonializma, temveč tudi za spremembo v miselnosti ljudstev na kolonialnih ozemljih, ki kolonialistov niso več videli v vsiljeni ideji, da so le-ti večvredni.

Proces je v praksi prevzel več oblik, od nenasilnega upora do narodnoosvobodilnih bojev pod vodstvom organizacij. Ti so lahko potekali zgolj v sklopu domačega prebivalstva, vključitvijo sil drugih držav ali celo s pomočjo večjih mednarodnih organizaciji, kot je Organizacija združenih narodov. Čeprav je mogoče prve zapisane poskuse dekolonizacije zaslediti že v rokopisih Tukidida, so predvsem izrazita obdobja dekolonizacije v sodobnih časih. Med te prištevamo propad španskega imperija v devetnajstem stoletju; nemškega, avstro-ogrskega, osmanskega in ruskega carstva tik po prvi svetovni vojni; britanskega, francoskega, nizozemskega, japonskega, portugalskega, belgijskega in italijanskega kolonialnega imperija po drugi svetovni vojni; ter Sovjetske zveze po koncu hladne vojne.

V filozofiji se izraz dekolonizacija nanaša na zmožnost pogleda in obravnave neevropskih ljudstev iz nepristranskega vidika, ki ni zahodnjaški.