Eholokacija

Eholokacija je proces, pri katerem organizem proizvaja zvok, ki se odbija od predmetov v okolici, organizem pa nato s poslušanjem odmevov razbere obliko in položaj teh predmetov okrog sebe. Rezultat je podoben, kot bi si z vidom ustvaril sliko okolice. Zaradi podobnosti tehnologiji aktivnega sonarja, ki ga uporabljamo za zaznavo predmetov pod vodo, mu pravimo tudi biosonar.

Kot alternativni mehanizem za orientacijo v prostoru in zaznavanje predmetov v okolici se je eholokacija razvila pri nekaterih živalih, najbolj je dovršena pri netopirjih in zobatih kitih, v preprostejši obliki pa jo uporabljajo nekateri ptiči – konkretno tolsti lastovičniki in nekaj vrst hudournikov – ter domnevno nekateri glodavci in rovke. Za razliko od sonarja imajo živali en vir zvoka, odmeve pa poslušajo s parnimi ušesi; po razliki v zaznavi odmeva med desnim in levim ušesom njihovi možgani razberejo smer (azimut) predmeta, po času, ki preteče med oglašanjem in odmevom, pa oddaljenost. Uporaba eholokacije pri tako nesorodnih živalskih skupinah in v tako različnih okoljih nakazuje, da se je sposobnost razvila večkrat neodvisno pri vsaki skupini. Pri tem je eholokacija netopirjev in zobatih kitov dovolj natančna, da jo te živali uporabljajo tudi pri lovu na premikajoč se plen, ki je precej manjši od njih, ostale živali pa jo imajo zgolj za orientacijo in izogibanje oviram.

Večina oddaja ultrazvočne klice, pri katerih je zaradi krajše valovne dolžine boljša ločljivost, kar prinaša številne izzive za organizem. Tudi nasploh je eholokacija skozi evolucijo uravnotežila fizikalne in biološke omejitve ter zahteve življenjskih navad posamezne vrste. Osnoven problem eholokacije je, da žival praviloma ne more slišati odmeva, dokler se oglaša, saj je odmev mnogo šibkejši, še posebej pri ultrazvoku, ki ga medij močno absorbira. Absorpcija energije tudi omejuje doseg eholokacije, natančnejša časovna in frekvenčna zgradba signalov pa je pogosto rezultat prilagoditev za konkreten namen in jo lahko nekatere živali po potrebi spreminjajo. Z vidika teorije komunikacije je eholokacija oblika avtokomunikacije – sporazumevanja s samim sabo. To pomeni, da ima kot hkrati oddajnik in sprejemnik samo en interes, posledično je učinkovitost sistema blizu meje fizikalno možnega.