Emona

Colonia Ivlia Æmona
Lega Emone v današnji Ljubljani; vrisane so tudi rimske ceste proti Akvileji, Petovioni in Siscii. S pikicami so označena mesta grobišč.
Lega znotraj Slovenija
Tip	kastrum, kolonija (po letu 43 n. št.)
Lega v rimskem svetu
Rimska provinca	Italija
Administrativna enota	Benečija in Istra
Limes	Claustra Alpium Iuliarum
Neposredno povezan s/z	Celeja • Petoviona • Siscia • Akvileja (preko Nauportusa)
Struktura
— kamnita struktura —
Zgrajena	14-15 n. št.
Velikost	540 m x 430 m (23.2 ha)
Oblika	pravokotna
Stacionirane vojaške enote
— Legije —
XIII. legija Gemina (35 pr. n. št.-14 ) XV. legija Apollinaris (14-43)[1]
Lega
Krajevno ime	Ljubljana
Naselje	Ljubljana
Okraj	Mestna občina Ljubljana
Država	Slovenija
Opombe o najdišču
Stanje	porušena, delno odkopana in restavrirana
Razstave	Mestni muzej Ljubljana
Spletna stran	Mestni muzej Ljubljana

Emona [emóna, starolatinsko émona]^[2] (latinsko Colonia Ivlia Æmona) je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane; samo ime pa je verjetno keltskega, predrimskega izvora^[3]. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.^[4]

Ljubljanska kotlina je bila naseljena že v prazgodovini. Preko nje so že v predrimskem obdobju potekale pomembne trgovske poti med Apeninskim polotokom, Baltikom in Balkanom.

Bizantinski cerkveni zgodovinar Sozomen je ustanovitev prvega naselja na območju Emone pripisal Jazonu in Argonavtom, ki so v 13. stoletju pr. n. št. pripluli po Savi, prezimili in nato po Ljubljanici in kopnem nadaljevali pot v deželo Italikov.^[5] V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana.^[6] Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo.^[7] Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino.^[6]

Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje (Sveti Lovrenc na Polhograjski gori, Molnik, Moreček, Golo) in se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad,^[8] dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan.

1. ↑ Za vojaški tabor v samem mestu ni na voljo materialnih dokazov. Op. Mestni muzej Ljubljana
2. ↑ Dokončnih dokazov za izviren naglas ni. Med arheologi prevladuje mnenje, da so govorci latinščine ime naglašali na prvem zlogu. Šašel, J. 1965, On the Placement of Stress in Ancient Place-Names of the Norican-Pannonian Region, Situla 8, str. 7–14; Zu den Orts-Namen Emona und Ljubljana, Linguistica 24 (1984), str. 251–253.
3. ↑ »Marjeta Šašel Kos: Emona ni bila ustanovljena leta 14«. Delo d.d. 3. marec 2014. Pridobljeno 29. aprila 2014.
4. ↑ Šašel-Kos, M., The boundary stone between Aquileia and Emona, Arheološki vestnik 53 (2002), str. 373-382. splet: http://av.zrc-sazu.si/Si/63/Marjeta_AV_63.html
5. ↑ Šašel 1984, str. 36.
6. ↑ ^{6,0 6,1} Pozdravljeni, prednamci!, str. 13.
7. ↑ Šašel 1984, str. 42.
8. ↑ Pozdravljeni, prednamci!, str. 14.