Evolucijska pihologija (EP) je pristop v družboslovni znanosti in naravoslovni znanosti, ki preučuje psihološke lastnosti, kot spomin, percepcija in jezik iz stališča moderne evolucijske perspektive. Želi si identificirati katere človekove psihološke lastnosti so evolucijsko adaptirane - torej prilagojene glede na naravno selekcijo. Razmišljanje o prilagoditvi psiholoških mehanizmov poteka podobno kot razmišljanje o prilagoditvi srca, pljuč, imunskega sistema... Evolucijski psihologi zagovarjajo stališče, da so sedanji mehanizmi posledica psihološke adaptacije, ki je težila k čimboljšim izidom reševanja problemov v okolju človekovih prednikov.[1][2][3][4][5]
Adaptacijska teorija je ena izmed bolj uveljavljenih teorij, ki ima vedno večji vpliv na splošno opredelitev psihologije. Število njenih privržencev še vedno narašča.[6][7]
Evolucijska psihologija verjame, da so vedenja ali lastnosti, ki so univerzalna v vseh kulturah, primerni kandidati za evolucijske adaptacije.[7] K tem univerzalnim lastnostim šteje tako sposobnoti prepoznavanja čustev, izbire partnerja, sodelovanja z drugimi ... Poročajo o pomembnih teoretičnih povezavah s preučevanjem inteligence, lepote, izbire partnerja, starševskega vložka, altruizma.[8]
Teorije in izsledki EP se pojavijo na številnih drugih področjih kot na primer ekonomija, okoljevarstvo, zdravje, pravo, manegement, psihiatrija, politika in literaura.[9][10]
Kritika evolucijske psihologgije se nanaša na verodostojnost testiranja kognitivnih in evoluvcijskih predpostavk (npr. modularno funkcioniranje možganov in resničnsot domnev o okolju človekovih prednikov), pomen negenetskih in neadaptivnih razlag ...[11]