Evropska skupnost za premog in jeklo | |||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1952–2002¹ | |||||||||
Zastava | |||||||||
Status | Mednarodna organizacija | ||||||||
Glavno mesto | Brez² | ||||||||
Skupni jeziki |
| ||||||||
Predsednik Vrhovne oblasti | |||||||||
• 1952–1955 | Jean Monnet | ||||||||
• 1955–1958 | René Mayer | ||||||||
• 1958–1959 | Paul Finet | ||||||||
• 1959–1963 | Piero Malvestiti | ||||||||
• 1963–1967 | Rinaldo Del Bo | ||||||||
Zgodovinska doba | Cold War | ||||||||
• Podpisana (Pariška pogodba) | 18. april 1951 | ||||||||
• V veljavi | 23. julij 1952 | ||||||||
1. julij 1967 | |||||||||
• iztek pogodbe | 23. julij 2002¹ | ||||||||
| |||||||||
Danes del | Evropska unija | ||||||||
¹ Pogodba za ESPJ se je iztekla 2002, petdeset let po podpisu,[1] njene institucije pa so se združile z ostalimi v okviru Združitvene pogodbe, podpisane 1967. ² Politična središča so bila Luksemburg in Strasbourg, kasneje tudi Bruselj. ³Prvotni uradni jeziki, pred združitvami in postopnimi širitvami, so bili nizozemščina, francoščina, nemščina in italijanščina. |
Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) je bila mednarodna organizacija, katere cilj je bilo poenotenje določenih držav celinske Evrope po drugi svetovni vojni. Formalno je bila ustanovljena leta 1951 s Pariško Pogodbo, podpisnice pa so bile Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija. ESPJ je bila prva mednarodna organizacija, ki je temeljila na nadnacionalni integraciji, pri čemer so države, ki so jo sestavljale, združile celoten nabor nacionalnih pooblastil.[2] Pogodba je postopno vodila k oblikovanju in ustanovitvi Evropske Unije.
Ustanovitev ESPJ je predlagal francoski zunanji minister Robert Schuman 9. maja 1950 kot način, da se prepreči nova vojna med Francijo in Nemčijo. S tem predlogom je končal razpravo, ki je potekala že več let o možnih ciljih glede politične ter gospodarske združitve Zahodne Evrope. Hkrati je odprl nove perspektive, še posebej za zahodni del poražene Nemčije, katerega sodobne izkušnje so bile pet let po koncu vojne še vedno oblikovane s politikami okupacijskih sil in mednarodnim nadzorom nad Porurjem.[3] Francija se je po vojni zbala, da bi se ponovno zgodil nemški gospodarski čudež in bi država ponovno postala svetovna velesila, kar si za svojo sosedo ni želela, in ker ji ni uspelo s Potsdamsko konferenco dokončno uničiti Nemčije, se je odločila za drugačen pristop – vodenje njenega gospodarstva. S tem si je zagotovila nadzor nad Nemčijo in jo pripravila k sodelovanju.
{{navedi splet}}
: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate=
(pomoč)