Frankovsko cesarstvo

Frankovsko cesarstvo Imperium Francorum
509–843
Frankovsko cesarstvo pod Karolingi
Status	cesarstvo
Glavno mesto	Pariz (ok. 509–558, 561–634) Orleans (511–558, 561–629) Reims (511–555) Metz (561–679, 691–c.800) Soissons (511–558, 629–691) Aachen (ok. 800–843)
Skupni jeziki	stara frankovščina latinščina
Religija	germansko krščanstvo
Vlada	monarhija
kralj Frankov
• 509–511	Klodvik I.
• 840–843	Lotar I.
majordom
• 533–548	Partemij
• 747–751¹ - 741–751²	Pipin Mali
Zgodovinska doba	zgodnji srednji vek
• ustanovitev	509
• dinastija Merovingov	481–751
• dinastija Karolingov	751–887
• Verdunski sporazum	843
Valuta	bizantinski kovanci (do 534) solid in triens (534–679) merovinški denier ali denarij karolinški denier in frizijski penning (groš, od 755)[1]
Predhodnice Naslednice Ripuarski Franki Salijski Franki Soissonsko območje Vizigoti Vzhodnofrankovsko cesarstvo Srednjefrankovsko cesarstvo Zahodnofrankovsko cesarstvo
1 V Avstraziji. 2 V Nevstriji in Burgundiji

Frankovsko cesarstvo ali Frankovsko kraljestvo (latinsko Regnum Francorum) je bila država, ki so jo v zgodnjem srednjem veku ustanovili Franki na ozemlju antične Galije in rimskih provinc (Retija in Gornja Germanija) v sedanji Franciji, Švici, Beneluksu in zahodni Nemčiji.

Prvi kralj, ki je združil vsa frankovska plemena, prenesel oblast s plemenskih poglavarjev na enega samega vladarja in zagotovil, da je postal kraljevski položaj deden,^[2] je bil Klodvik I. iz Merovinške dinastije, kronan leta 496. Še isto leto je kot prvi frankovski vladar, verjetno na zahtevo svoje žene Klotilde, prestopil v katoliško vero,^[3] s čimer je pridobil naklonjenost katoliških Vizigotov in rimskega papeža. Do svoje smrti leta 511 je osvojil večino nekdanje rimske Galije.

Njegovi nasledniki Pipin Herstalski, Karel Martel, Pipin Mali, Karel Veliki in njegov sin Ludvik Pobožni so med skoraj neprekinjenimi vojnimi pohodi do sredine 9. stoletja kraljestvo zelo povečali. Največjo moč je doseglo med vladavino Karla Velikega iz Karolinške rodbine, katerega je papež Leon III. na božič leta 800 v Rimu okronal za cesarja, prvega po Romulu Avgustulu. Ob njegovi smrti leta 814 je renovatio Romani imperii, 'obnovljeno Rimsko cesarstvo' s prestolnico v Aachnu obsegal današnjo Francijo, Beneluks, Nemčijo, Češko, Moravsko, večino Apeninskega polotoka, Korziko, Pireneje, Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko.

Frankovsko dedno pravo, okoli leta 500 zapisano v Salijskem zakoniku, je določalo, da so si očetovo zapuščino razdelili njegovi živi sinovi. To je pomenilo, da je bilo Frankovsko kraljestvo ena politična enota, razdeljena na več regna – kraljestev ali podkraljestev. Najpomembnejša so bila Avstrazija, Nevstrija, Burgundija in Akvitanija. Zemljepisne meje in število kraljestev so se s časom spreminjali.

Karlov naslednik Ludvik Pobožni je skladno s Salijskim zakonikom leta 817 objavil zakon o delitvi države Ordinatio Imperii. Leta 840 je umrl, 843 pa so si cesarstvo po Verdunski pogodbi razdelili sinovi:

• Karel Plešasti, ki je dobil zahodni del,
• Lotar I., ki svoje zamisli o enotni državi ni mogel uveljaviti, je dobil srednji del,
• Ludvik Nemški pa vzhodni del cesarstva.

Četrti sin, Pipin I., je še pred delitvijo cesarstva leta 838 umrl.

Verdunska pogodba je dala temelj za kasnejši evropski razvoj. Iz zahodnega dela Frankovskega cesarstva je nastala Francija, iz vzhodnega pa Nemčija.

1. ↑ Spufford, Peter (1989) [1988]. »Appendix I«. Money and its use in medieval Europe (v angleščini). Cambridge: Cambridge University Press. str. 398, 400–2. ISBN 0521303842.
2. ↑ Brown, Peter (2003). The Rise of Western Christendom. Malden, MA, USA: Blackwell Publishing Ltd, str. 137.
3. ↑ Cordula Nolte. Gender and Conversion in the Merovingian Era. Varieties of Religious Conversion in the Middle Ages, uredil James Muldoon, University of Florida Press, 1997, str. 88.