Geomorfologija

Geomorfologija spada med vede o Zemlji, saj preučuje relief zemeljskega površja na kopnem in morskem dnu. Poimenovanje izhaja iz grških besed geo (Zemlja), morphe (oblika) ter logos (beseda). Zanimajo jo reliefne oblike, njihova razširjenost, vzroki in procesi nastanka ter njihova odvisnost od sil, ki ustvarjajo relief. Proučevanje reliefa samega na sebi ni poglavitni cilj geomorfologije. Njen osnovni metodološki princip obstaja v tem, da raziskuje relief kot eno od komponent vsake pokrajine, vendar v tesni soodvisnosti in medsebojni pogojenosti z drugimi komponentami tega okolja. Z geomorfologijo se ukvarjajo večinoma geologi (ZDA) in geografi (Evropa), pa tudi inženirske znanosti. Povezana je tudi s fiziko in matematiko, statistiko, kemijo, geofiziko, pedologijo, arheologijo, geodezijo in nekaterimi drugimi vedami.

Zemljino površje oblikujeta dva osnovna procesa, in sicer eksogene ter endogene sile. Pokrajina se dviguje na podlagi endogenih sil, tj. tektonskih dviganj (orogeneza) ali ognjeniške aktivnosti. Njena višina pa se zmanjšuje zaradi denudacije ali erozije in usedanja oziroma ugrezanja. Geomorfološke študije preučujejo te procese in vpliv različnih podnebnih, ekoloških in človeških dejavnikov nanje.

Uporabna vrednost geomorfologije se izraža v predvidevanju plazov in ukrepanju, nadzoru vodnih tokov in sanaciji, varovanju obalnih predelov, v zadnjem času pa tudi nekaterih drugih dejavnostih, kot je preučevanje morebitne prisotnosti vode na Marsu.