Gnosticizem

Gnosticízem (starogrško γνωστικός: gnōstikós - nekdo, ki ima »gnozo« ali skrivno znanje) je filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj prominentno v grško-rimskem obdobju v drugem stoletju našega štetja. Gnosticizem se je v svojih začetkih napajal iz mnogih religij, prav tako pa tudi vplival na mnoge, predvsem na nastajajoče krščanstvo, kateremu je služil kot vodilo pri razvoju kanona, kreda in episkopske organiziranosti.

Dejstva o gnostičnem fenomenu najdemo v zapisih cerkvenih očetov (Irenej, okrog 185; Hipolit, okrog 230; Epifanij, okrog 375) in v samih gnostičnih spisih. Razkrijejo nam različnost v teologiji, etiki in ritualu, ki se upira striktni klasifikaciji. Vendar se zdi, da so gnostične sekte dajale velik poudarek na odrešitveno moč ezoteričnega znanja, ne pridobljenega z učenjem ali z empiričnim opazovanjem, ampak z »božjim razodetjem«.