Hugo Grotius | |
---|---|
![]() | |
Rojstvo | Hugo Grocio, Hugo Grotius eller Hugo de Groot 10. april 1583[1][2][…] Delft, Grofija Holandija, Republika Nizozemska[2][4] |
Smrt | 28. avgust 1645[1][2][…] (62 let) Rostock, Švedska Pomorjanska[d][2][4] |
Državljanstvo | ![]() |
Poklic | pesnik, dramatik, strokovnjak za mednarodno pravo, politik, diplomat, zgodovinar, filozof, teolog, pravnik, univerzitetni učitelj, pisatelj, pravni filozof, pravni strokovnjak, pravoznanec |
Obdobje | Filozofija 17. stoletja |
Regija | Zahodna filozofija |
Šola/tradicija | šola naravnega prava, renesančni humanizem, pozna sholastika |
Glavna zanimanja | filozofija prava, politična filozofija, filozofija vojne, metafizika (s teologijo) |
Pomembne ideje | zgodnji teoretik naravnega prava, utemeljitej koncepta pravične vojne; zagovarjal pravno načelo pacta sunt servanda |
Podpis | ![]() |
Hugo Grotius (tudi Huig de Groot ali Hugo de Groot), nizozemski diplomat, pravnik, književnik, politični filozof in filozof prava, * 10. april 1583, † 28. avgust 1645.
Poleg Francisca de Vitorie in Albertica Gentilija je priznan kot utemeljitelj modernega mednarodnega prava.
Oče, ki je bil učenec in prijatelj nizozemskega humanista Justusa Lipsiusa, je vpeljal Huga v študij humanistike in Aristotela že v otroških letih. Že s komaj enajstimi leti je bil Grotius sprejet na Univerzo v Leidnu, kjer je s štirinajstimi leti napisal prvo knjigo, recenizijo s komentarjem enciklopedičnega dela o standardu sedmih svobodnih umetnosti (Artes liberales) pozno rimskega filozofa Marcijana Kapelle. Leta 1599 je dobil advokatsko službo v Haagu in dve leti kasneje službo uradnega kronista. V mladosti je v latinščini spisal tragedije »Adamus exul«, »Christus patiens« in »Sophomphaneos«[5]. V stalnem kariernem napredovanju se je leta 1608 poročil. Od osmih otrok so otroštvo preživeli le štirje.