Indoevropski jeziki

Indoevropski jeziki
Geografska porazdelitev	Pred 16. stoletjem, Evropa, Južna, Srednja in Jugozahodna Azija; danes po celem svetu.
Lingvistična klasifikacija	Ena izmed glavnih jezikovnih družin na svetu
Prajezik	indoevropski prajezik
Podrazdelitve	albanski anatolski (izumrli) armenski baltsko-slovanski (baltski in slovanski) keltski germanski helenski (grški) indoiranski (iranski in indoarijski) italski (vključujejo romanske) toharski (izumrli)
ISO 639-2 / 5	ine
Glottolog	indo1319
Države, v katerih večina prebivalstva govori indoevropske jezike   Države, v katerih ima manjšinski indoevropski jezik status uradnega jezika

Izraz indoevropski jeziki označuje jezike, razširjene od Evrope do Indije. Razvili so se iz indoevropskega prajezika.

Dandanes so indoevropski jeziki najbolj razširjeni jeziki sveta. Imajo okoli tri milijarde govorcev na vseh celinah^[1], s čimer so največja jezikovna družina na svetu. Takšni razširjenosti botrujejo predvsem geografski, politični in gospodarski razlogi, ki so spodbudili razširitev Evropejcev in njihovega načina življenja po svetu. Najbolj prelomen dogodek v tem pogledu je odkritje Amerike leta 1492.

V pisnih virih so indoevropski jeziki izpričani od železne dobe dalje v obliki anatolskih jezikov in mikenske grščine. Poleg afro-azijskih jezikov imajo tako najdaljšo zgodovino pisnih virov.

Vsi jeziki v Evropi niso indoevropskega izvora: baskovski (potomec staroselskega predindoevropskega jezika), malteški (afro-azijski jezik), uralski jeziki (npr. madžarski, finski, estonski, livijski, laponski, karelski), altajski jeziki (npr. turški, gagauški, karaimski, krimski tatarski, urumski).

1. ↑ »Seznam jezikovnih družin Ethnologue«. Ethnologue.com. Pridobljeno 7. avgusta 2010.