Interpretatio graeca

Boginja Izida (sedeča desno)' sprejema grško junakinjo Io v Egipt, kot je upodobljena na rimski stenski sliki iz Pompejev.

Interpretatio graeca (latinsko 'grški prevod') ali »interpretacija s pomočjo grščine [modeli]« je diskurz [1], ki se uporablja za razlago ali poskus razumevanja mitologije in religije drugih kultur; primerjalna metodologija, ki uporablja starogrške verske koncepte in prakse, božanstva in mite, enakovredne in skupne značilnosti.

Stavek lahko opisuje grška prizadevanja za razlago verovanj in mitov drugih, kot ko Herodot opisuje egipčansko religijo v smislu zaznanih grških analogov ali kadar Dionizij iz Halikarnasa in Plutarh dokumentirata rimske kulte, templje in prakse pod imeni enakovrednih grških božanstev. Interpretatio graeca lahko opiše tudi razlago lastnih verskih sistemov, ki niso grški, s primerjavo ali asimilacijo z grškimi modeli, kot takrat, ko Rimljani grške mite in ikonografijo prilagajajo imenom lastnih bogov.

Interpretatio romana je primerjalni diskurz glede na starodavno rimsko religijo in mit, kot pri oblikovanju izrazite galsko-rimske religije. Rimljani in Galci so na novo interpretirali galske verske tradicije v povezavi z rimskimi vzorci, zlasti cesarskim kultom.

Jan Assmann meni, da je politeistični pristop k internacionalizaciji bogov oblika 'medkulturnega prevajanja':

Velik dosežek politeizma je artikulacija skupnega semantičnega vesolja. ... Pomen božanstva je njegov ali njen poseben značaj, ko se je odvijal v mitih, hvalnicah, obredih, ipd. Ta lik naredi božanstvo primerljivo z drugimi božanstvi s podobnimi lastnostmi. Podobnost bogov omogoča, da se njihova imena med seboj prevajajo. … Praksa prevajanja imen bogov je ustvarila koncept podobnosti in ustvarila idejo ali prepričanje, da so bogovi mednarodni.[2]

Plinij Starejši je izrazil 'prevodnost' božanstev kot »različna imena različnim ljudstvom« (nomina alia aliis gentibus) [3]. Ta sposobnost je omogočila verski sinkretizem helenistične dobe in predkrščanskega rimskega cesarstva.

  1. Characterized as "discourse" by Mark S. Smith, God in Translation: Deities in Cross-Cultural Discourse in the Biblical World (Wm. B. Eerdmans, 2008, 2010), p. 246.
  2. Moses the Egyptian: The Memory of Egypt in Western Monotheism (Harvard University Press, 1997), pp. 44–54 (quotation p. 45), as cited by Smith, God in Translation, p. 39.
  3. Pliny, Natural History 2.5.15.

From Wikipedia, the free encyclopedia · View on Wikipedia

Developed by Nelliwinne