Klavdij Galen

Klavdij Galen
Rojstvo	september 129[1] Pergamon, antični Rim[2]
Smrt	3. stoletje[3] Rim
Narodnost	Grk
Področja	medicina, filozofija
Poznan po	zdravnik gladiatorjev in rimskih cesarjev, filozof

Klávdij Galén (Aelius Galénus ali Claudius Galénus), bolj poznan kot Galén iz Pergamóna, grško govoreč rimski zdravnik in filozof.^[4][5][6] * 129, Pergamon, Rimsko cesarstvo; † okoli 200 do 216, Rim.

Galen je verjetno kot najbolj izobražen antični znanstvenik na področju medicine vplival na razvoj številnih znanstvenih disciplin, kot so anatomija,^[7] fiziologija, patologija,^[8] farmakologija^[9] in nevrologija, pa tudi filozofija^[10] in logika.

Kot sin Elija Nikona, premožnega arhitekta z znanstvenimi interesi, je bil Galen deležen celovitega izobraževanja, ki ga je pripravilo na uspešno kariero zdravnika in filozofa. Veliko je potoval in se ob tem srečeval z različnimi teorijami in odkritji na področju medicine, kasneje pa se je ustalil v Rimu, kjer je služboval pri uglednih članih rimske družbe in na koncu dosegel mesto osebnega zdravnika več cesarjev.

V razumevanju anatomije in medicine je bil Galen predvsem pod vplivom takrat veljavnega koncepta humoralne medicine, ki so jo zagovarjali številni zdravniki antične Grčije, med drugimi Hipokrat. Njegove teorije so prevladovale in vplivale na medicinsko znanost Zahoda več kot 1300 let. Njegova anatomska poročila, ki temeljijo predvsem na seciranju opic, zlasti barbarskega makaka in svinj, so bila nesporna vse do leta 1543, ko je Andreas Vesalius natisnil ključno delo »O zgradbi človeškega telesa« (latinsko De humani corporis fabrica), z opisi in ilustracijami seciranih človeških teles,^[11][12] ki je Galenovo fiziološko teorijo prilagodila tem novim dognanjem.^[13] Galenova teorija fiziologije obtočil je veljala vse do 1628, ko je William Harvey izdal razpravo »Anatomska razprava o gibanju srca in krvi pri živalih« (Exercitatio anatomica de motu cordis et sanguinis in animalibus), v kateri je pojasnil, da kri kroži, srce pa pri tem deluje kot črpalka.^[14][15] Galenovi spisi so bili še v 19. stoletju čtivo za študente medicine. Galen je izvedel tudi številne poskuse povezovanja živcev, v podporo teoriji, ki velja še danes − možgani s pomočjo možganskih živcev in perifernega živčevja nadzorujejo vse gibe mišic.^[16]

Galen se je doživljal kot zdravnika in filozofa, kot je tudi zapisal v svoji razpravi z naslovom »Najboljši zdravnik je tudi filozof«.^[17][18][19] Zelo ga je zanimala razprava med medicinskima vejama dogmatikov in empirikov.^[20] Njegova uporaba neposrednega opazovanja, seciranja in vivisekcije predstavlja zapleten kompromis obeh ekstremnih vidikov.^[21] Veliko njegovih del se je ohranilo v grškem izvirniku ali pa so se ohranili prevodi iz grščine. Mnoga dela pa so uničili in nekatera napačno pripisali njemu. Datumu njegove smrti je še predmet razprave; umrl je star najmanj sedemdeset let.

1. ↑ Mewaldt J. Galenos 2 // Kategorie:RE:Band VII,1 — 1910.
   d:Track:Q1388527d:Track:Q26415267d:Track:Q113525350
2. ↑ Любкер Ф. Galenus // Реальный словарь классических древностей по Любкеру — Sankt Peterburg.: Общество классической филологии и педагогики, 1885. — С. 547-548.
   d:Track:Q101490d:Track:Q30059240d:Track:Q45272209d:Track:Q24933120
3. ↑ https://thesaurus.cerl.org/cgi-bin/record.pl?rid=cnp01235003
4. ↑ "Life, death, and entertainment in the Roman Empire". David Stone Potter, D. J. Mattingly (1999). University of Michigan Press. p. 63. ISBN 0-472-08568-9
5. ↑ "Galen on bloodletting: a study of the origins, development, and validity of his opinions, with a translation of the three works". Peter Brain, Galen (1986). Cambridge University Press. p.1. ISBN 0-521-32085-2
6. ↑ Nutton Vivian (1973). »The Chronology of Galen's Early Career«. Classical Quarterly. 23 (1): 158–171. doi:10.1017/S0009838800036600. ISSN 0009-8388. PMID 11624046.
7. ↑ Galen on the affected parts
8. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani brock, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
9. ↑ Galen on pharmacology
10. ↑ Galen on the brain
11. ↑ Andreas Vesalius (1543). De humani corporis fabrica, Libri VII (v latinščini). Basel, Švica: Johannes Oporinus. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. septembra 2016. Pridobljeno 7. avgusta 2010.
12. ↑ O'Malley, C., Andreas Vesalius of Brussels, 1514–1564, Berkeley: University of California Press
13. ↑ Siraisi, Nancy G., (1991) Girolamo Cardano and the Art of Medical Narrative, Journal of the History of Ideas. pp. 587–88.
14. ↑ William Harvey (1628). Exercitatio Anatomica de Motu Cordis et Sanguinis in Animalibus (v latinščini). Frankfurt am Main, Nemčija: Sumptibus Guilielmi Fitzeri. str. 72. ISBN 0-398-00793-4. Pridobljeno 7. avgusta 2010.
15. ↑ Furley, D, and J. Wilkie, 1984, Galen On Respiration and the Arteries, Princeton University Press, and Bylebyl, J (ed), 1979, William Harvey and His Age, Baltimore: Johns Hopkins University Press
16. ↑ Frampton, M., 2008, Embodiments of Will: Anatomical and Physiological Theories of Voluntary Animal Motion from Greek Antiquity to the Latin Middle Ages, 400 B.C.–A.D. 1300, Saarbrücken: VDM Verlag. pp. 180 - 323
17. ↑ Claudii Galeni Pergameni (1992). Odysseas Hatzopoulos (ur.). "Da je najboljši zdravnik tudi filozof" s prevodom v moderno grščino. Atene: Odysseas Hatzopoulos & Company: Kaktos Editions.
18. ↑ Theodore J. Drizis (Fall 2008). »Medical ethics in a writing of Galen«. Acta Med Hist Adriat. 6 (2): 333–336. PMID 20102254. Pridobljeno 7. avgusta 2010.
19. ↑ Brian, P., 1979, "Galen on the ideal of the physician", South Africa Medical Journal, 52: 936–938
20. ↑ Frede, M. and R. Walzer, 1985, Three Treatises on the Nature of Science, Indianapolis: Hacket.
21. ↑ De Lacy, P., 1972, "Galen's Platonism", American Journal of Philosophy, pp. 27–39, Cosans, C., 1997, "Galen’s Critique of Rationalist and Empiricist Anatomy", Journal of the History of Biology, 30: 35–54, and Cosans, C., 1998, "The Experimental Foundations of Galen’s Teleology", Studies in History and Philosophy of Science, 29: 63–80.