Komunizem v svoji sodobni obliki je zrasel iz evropskega socialističnega gibanja v 19. stoletju, ki je kapitalizem krivil za bedo mestnih tovarniških delavcev.[1] V 20. stoletju so v nekaterih delih sveta na oblast prišle navidezno komunistične vlade, ki so zagovarjale marksizem-leninizem in njegove različice.[24] Sprva se je to z oktobrsko revolucijo v Sovjetski zvezi zgodilo leta 1917, po drugi svetovni vojni pa še v delih Vzhodne Evrope, Azije in v nekaterih drugih regijah.[25] Skupaj s socialno demokracijo je komunizem v začetku dvajsetih let 20. stoletja postal prevladujoča politična usmeritev v mednarodnem socialističnem gibanju.[26] Večino 20. stoletja je približno tretjina svetovnega prebivalstva živela pod komunističnimi vladami.[1] Za te vlade, ki so bile s strani drugih levičarjev in socialistov kritizirane, je bila značilna enopartijska vladavina komunistične stranke, zavračanje zasebne lastnine in kapitalizma, državni nadzor nad gospodarskimi dejavnostmi in množičnimi mediji, omejevanjeverske svobode ter zatiranje opozicije in nasprotovanja. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je več prej komunističnih vlad zavrnilo ali popolnoma odpravilo komunistično vladavino.[1][27][28] Pozneje je ostalo le majhno število nominalno komunističnih vlad, in sicer Kitajska,[29]Kuba, Laos, Severna Koreja[note 2] in Vietnam.[36] Z izjemo Severne Koreje so vse te države začele dopuščati večjo gospodarsko konkurenco, hkrati pa ohranile enostrankarsko vladavino.[1]
Medtem ko je Sovjetska zveza kot prva nominalno komunistična država na svetu povzročila, da se je komunizem pogosto povezoval s sovjetskim gospodarskim modelom, številni raziskovalci trdijo, da je model v praksi deloval kot oblika državnega kapitalizma.[37][38] Javni spomin na komunistične države 20. stoletja je opisan kot bojišče med anti-antikomunizmom in antikomunizmom.[39] Številni avtorji so pisali o množičnih pobojih v komunističnih režimih in stopnjah umrljivosti,[nb 2] kot je na primer presežna umrljivost v Sovjetski zvezi v času Josipa Stalina,[nb 3] ki ob razpravljanju o komunizmu in dediščini komunističnih držav ostajajo kontroverzne, polarizirane in sporne tematike v akademskih krogih, zgodovinopisju in politiki.[61][62]
↑Ely, Richard T (1883). French and German socialism in modern times (v angleščini). New York: Harper & Brothers. str. 35–36. OCLC456632. All communists without exception propose that the people as a whole, or some particular division of the people, as a village or commune, should own all the means of production—land, houses, factories, railroads, canals, etc.; that production should be carried on in common; and that officers, selected in one way or another, should distribute among the inhabitants the fruits of their labor.
↑Steele (1992), str. 43: "One widespread distinction was that socialism socialised production only while communism socialised production and consumption."
↑George & Wilcox 1996, str. 95 "The far left in America consists principally of people who believe in some form of Marxism-Leninism, i.e., some form of Communism. A small minority of extreme leftists adhere to "pure" Marxism or collectivist anarchism. Most far leftists scorn reforms (except as a short-term tactic), and instead aim for the complete overthrow of the capitalist system including the U.S. government."
↑»Left«. Encyclopædia Britannica. 15. april 2009. Pridobljeno 22. maja 2022. ... communism is a more radical leftist ideology.
↑»Radical left«. Dictionary.com. Pridobljeno 16. julija 2022. Radical left is a term that refers collectively to people who hold left-wing political views that are considered extreme, such as supporting or working to establish communism, Marxism, Maoism, socialism, anarchism, or other forms of anticapitalism. The radical left is sometimes called the far left.
↑March, Luke (2009). »Contemporary Far Left Parties in Europe: From Marxism to the Mainstream?«(PDF). IPG. 1: 126 – prek Friedrich Ebert Foundation. The far left is becoming the principal challenge to mainstream social democratic parties, in large part because its main parties are no longer extreme, but present themselves as defending the values and policies that social democrats have allegedly abandoned.
↑Newman 2005, str. 5: "Chapter 1 looks at the foundations of the doctrine by examining the contribution made by various traditions of socialism in the period between the early 19th century and the aftermath of the First World War. The two forms that emerged as dominant by the early 1920s were social democracy and communism."
↑Dunn, Dennis (2016). A History of Orthodox, Islamic, and Western Christian Political Values. Basingstoke: Palgrave-Macmillan. str. 126–131. ISBN978-3319325668.
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Karllson & Schoenhals 2008, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Harff 1996, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Hiroaki 2001, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑ 50,050,1Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Paczkowski 2001, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Weiner 2002, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Dulić 2004, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Harff 2017, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Paczkowski 2001, pp. 32–33, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Hoffman, Stanley (Spring 1998). »Le Livre noir du communisme: Crimes, terreur, répression (The Black Book of Communism: Crimes, Terror, and Repression) by Stéphane Courtois«. Foreign Policy. 110 (Special Edition: Frontiers of Knowledge): 166–169. doi:10.2307/1149284. JSTOR1149284.
↑Suny, Ronald Grigor (2007). »Russian Terror/ism and Revisionist Historiography«. Australian Journal of Politics & History. 53 (1): 5–19. doi:10.1111/j.1467-8497.2007.00439.x. ... [leaves out] most of the 40-60,000,000 lives lost in the Second World War, for which arguably Hitler and not Stalin was principally responsible.
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Ghodsee 2014, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Neumayer 2018, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=note> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=note}} (glej stran pomoči). Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=nb> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=nb}} (glej stran pomoči).