Kondotjêr (tudi condottiere) je bil poveljnik najemniške vojaške enote v Italiji v srednjem veku in zgodnjem novem veku. Kondotjerji so služili predvsem papežem in drugim evropskim monarhom med italijanskimi renesančnimi vojnami in evropskimi verskimi vojnami. Pomembni kondotjeri so bili Prospero Colonna, Giovanni dalle Bande Nere, Cesare Borgia, Andrea Doria in vojvoda Parme.[1][2][3]
Izraz condottiero je v srednjeveški italijanščini prvotno pomenil pogodbenik, saj je bila condotta pogodba, s katero so kondotjeri začeli služiti mestu ali gospodu. Izraz je v dobi renesanse in reformacije postal sinonim za vojskovodjo. Nekateri avtorji so opisali Alberta da Giussana kot prvega kondotjera, Napoleona Bonaparta pa zaradi njegovega itaijanskega porekla kot zadnjega kondotjera. Kondotjerska tradicija tako zajema obdobje od bitke pri Legnanu leta 1176 do bitke pri Waterlooju leta 1815.[4][5] Večina zgodovinarjev bi ga zožila na leta od ok. 1350 do ok. 1650, s posebnim poudarkom na vzponu poveljnikov svobodnih čet in njihovi preobrazbi v generalne kapitane, ki se borijo za velike sile med bojem za politično in versko prevlado v Evropi.