Kor je območje v večji cerkvi ali stolnici, ki zagotavlja sedeže za duhovščino in cerkveni zbor. Največkrat je v delu svetišča med prezbiterijem in ladjo, kjer sta oltar in cerkveni tabernakelj. V večjih srednjeveških cerkvah so bili sedeži oz. korne klopi poravnane s stranico cerkve, torej pravokotno na sedeže za vernike v ladji. Manjše srednjeveške cerkve sploh niso imele kora v arhitekturnem smislu, pogosto pa ga ni v cerkvah, ki so bile zgrajene po protestantski reformaciji, čeprav jih je neogotika oživila kot posebnost.
Kot arhitekturni izraz "kor" ostaja drugačen od dejanske lokacije katerega koli pevskega zbora – ta je lahko na različnih mestih in pogosto pevci pojejo na empori, ki je običajno nad vrati na liturgičnem zahodnem koncu.[1] V sodobnih cerkvah je kor lahko sredinsko za oltarjem ali prižnico.[2]
Zadnji kor ali retro kor je prostor za velikim oltarjem in za korom, v katerem je lahko majhen oltar, ki stoji skupaj in za glavnim oltarjem.[3]
V samostanih, ko je bil kor schola cantorum sestavljen iz redovnikov, je bil običajno v prezbiteriju' pred svetiščem. Liturgični premik baročne dobe ga je prestavil v korno emporo na zadnji strani cerkve in tako omogočilo, da se svetišče bolj poveže z ladjo.
Eden od dveh prevladujočih tipov je razporeditev kornih klopi za prižniščnim prostorom, ob vznožju katerega je oltarna miza. Druga vrsta je tako imenovani razdeljeni prezbiterij s kornimi klopmi in oltarno mizo v koru ter prižnico na eni strani vhoda. V obeh primerih je liturgični prostor, dodeljen kongregaciji, po navadi podoben: dolga, pravokotna ladja.