Kresy Wschodnie | |
---|---|
Del Druge poljske republike | |
![]() Po nemško-sovjetskem paktu Ribbentrop-Molotov iz leta 1939 so bile vzhodni deli Poljske (sivo) neposredno priključeni k Sovjetski zvezi. Sovjetske pridobitve vzhodno od Curzonove linije, oblikovane leta 1919, so zahodni zavezniki z manjšimi prilagoditvami na območjih okoli Białystoka in Przemyśla potrdili na Teheranski, Jaltski in Potsdamski konferenci. Leta 1945 je bila večina nemškega ozemlja vzhodno od črte Odra–Nisa (roza) predana tistemu, kar je ostalo od Poljske (belo). Na tem ozemlju je bila ustanovljena Ljudska republika Poljska. | |
Zgodovinska regija | |
Obdobje | 1919–1939; 1945 |
Ozemlje | ozemlje Poljske, leta 1939 priključeno k Sovjetski zvezi |
Danes del | ![]() ![]() ![]() |
Vzhodno obmejno ozemlje[1] (poljsko Kresy Wschodnie, Vzhodno obmejno ozemlje) ali preprosto obmejno ozemlje (poljsko Kresy) je bil poljski izraz, skovan za vzhodni del Druge poljske republike v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno (1918–1939). Ozemlje je bilo pretežno kmetijsko in v veliki meri večetnično s poljsko manjšino.[2] Obsegalo je skoraj polovico ozemlja medvojne Poljske. Zgodovinsko se je nahajalo na vzhodu poljsko-litovske Republike obeh narodov, po delitvah Poljske v 18. stoletju pa je bilo razdeljeno med Rusko in Avstro-Ogrsko cesarstvo. Leta 1921 je bilo v skladu z Riškim mirovnim sporazumom predano Poljski. Zaradi sprememb meja po drugi svetovni vojni je celotno ozemlje pripadlo ZSSR.
Poljski množinski izraz kresy ustreza ruskemu izrazu okraini (окраины), ki pomeni "obmejna območja".[3] V času poljsko-litovske skupne države je izraz kresy pomenil samo obmejna območja Kraljevine Poljske in ne Velike litovske kneževine.[4] Izraz Kresy se v veliki meri povezuje tudi s severnimi območji poselitvene sheme, ki jo je zasnovala ruska Katarina II., da bi Judom preprečila naselitev v homogeno krščanskem pravoslavnem jedru Ruskega imperija, kot sta Moskva in Sankt Peterburg. Shema je obstajala od druge delitve Poljske do ruske revolucije leta 1917, ko je Rusko cesarstvo prenehalo obstajati. Po poljskih vojnah proti Ukrajini, Litvi in Sovjetski Rusiji, od katerih se je slednja končala z Riškim mirovnim sporazumom, so veliki deli avstrijskega in ruskega dela Poljske postali del Poljske. Na pridobljenem ozemlju je živelo 12 milijonov prebivalcev, od katerih je bila samo tretjina etničnih Poljakov. Drugi dve tretjini so tvorili Belorusi, Ukrajinci in Judje,[4][5] V večini malih mest so prevladovali Judje.[5]
Upravno je bilo ozemlje ob vzhodni meji organizirano v vojvodstva (province) Lvov, Nowogródek, Polesje, Stanisławów, Tarnopol, Vilna, Volinija in Białystok. Danes so vse te regije razdeljene med zahodno Ukrajino, zahodno Belorusijo in jugovzhodno Litvo, pri čemer večja mesta Lvov, Vilna in Grodno niso več na Poljskem. V času Druge poljske republike so bile njene vzhodne meje vzhodno od Curzonove linije, ki jih je po prvi svetovni vojni decembra 1919 britansko zunanje ministrstvo predlagalo kot vzhodno mejo ponovno nastajajoče suverene republike Poljske po več kot stoletju delitve. Septembra 1939 je invaziji Nemčije na Poljsko v skladu s paktom Ribbentrop-Molotov sledila invazija Sovjetske zveze. Zasedena vzhodna ozemlja so bila vključena v sovjetske republike Ukrajino, Belorusijo in Litvo.[6]
Sovjetske ozemeljske priključitve med drugo svetovno vojno so pozneje ratificirale zaveznice na Teheranski, Jaltski in Potsdamski konferenci. Večina tamkajšnjih Poljakov je bila po koncu druge svetovne vojne izgnana. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se meje, začrtane po drugi svetovni vojni niso spremenile. Na nekdaj poljskih obmejnih ozemljih še vedno obstaja poljska manjšina.