Kubizem je avantgardno umetniško gibanje z začetka 20. stoletja, ki je revolucioniralo evropsko slikarstvo in kiparstvo ter navdihnilo sorodna umetniška gibanja v glasbi, literaturi in arhitekturi. V kubističnih umetniških delih so subjekti analizirani, razčlenjeni in ponovno sestavljeni v abstraktni obliki – namesto da bi upodabljal predmete iz ene same perspektive, umetnik upodablja subjekt iz več perspektiv, da bi subjekt predstavil v širšem kontekstu.[1] Kubizem velja za najvplivnejše umetniško gibanje 20. stoletja.[2][3] Izraz kubizem je na splošno povezan z različnimi umetninami, ustvarjenimi v Parizu (Montmartre in Montparnasse) ali v bližini Pariza (Puteaux) v 1910-ih in v 1920-ih letih.
Gibanje sta začela Pablo Picasso in Georges Braque, pridružili pa so se jima Jean Metzinger, Albert Gleizes, Robert Delaunay, Henri Le Fauconnier, Juan Gris in Fernand Léger.[4] Eden glavnih vplivov, ki je pripeljal do kubizma, je bila predstavitev tridimenzionalne oblike v poznih delih Paula Cézanna. Retrospektiva Cézannovih slik je bila na Salonu d'Automne leta 1904, aktualna dela so bila prikazana na Salonu d'Automne iz let 1905 in 1906, čemur sta sledili dve spominski retrospektivi po njegovi smrti leta 1907.[5]
V Franciji so se razvile veje kubizma, vključno z orfizmom, abstraktno umetnostjo in kasneje purizmom.[6][7] Vpliv kubizma je bil daljnosežen in širok. V Franciji in drugih državah so se kot odgovor na kubizem razvili futurizem, suprematizem, dada, konstruktivizem, vorticizem, de Stijl in art deco. Zgodnje futuristične slike imajo s kubizmom skupno zlitje preteklosti in sedanjosti, predstavitev različni pogledi na predmet, prikazan hkrati ali zaporedno, imenovani tudi več perspektiva, simultanost ali mnogoterost,[8] medtem ko je na konstruktivizem vplivala Picassova tehnika gradnje skulpture iz ločenih elementov.[9]] Druge skupne niti med temi različnimi gibanji vključujejo fasetiranje ali poenostavljanje geometrijskih oblik ter povezovanje mehanizacije in sodobnega življenja.