Loara | |
---|---|
![]() Loara v Maine-et-Loire | |
![]() Zemljevid Francije s poudarjeno Loire | |
Lokalno ime |
|
Lokacija | |
Država | Francija |
Fizične lastnosti | |
Izvir | Centralni masiv |
⁃ lokacija | Sainte-Eulalie, Ardèche |
⁃ koordinati | 44°49′48″N 4°13′20″E / 44.83000°N 4.22222°E |
⁃ nadm. višina | 1408 m |
Izliv | Atlantski ocean |
⁃ lokacija | Saint-Nazaire, Loire-Atlantique |
⁃ koordinati | 47°16′09″N 2°11′09″W / 47.26917°N 2.18583°W |
⁃ nadm. višina | 0 m |
Dolžina | 1006 km |
Površina porečja | 117.000 km² |
Pretok | |
⁃ lokacija | Montjean-sur-Loire[1] |
⁃ povprečje | 835,3 m³/s |
⁃ minimum | 60 m³/s |
⁃ maksimum | 4150 m³/s |
Značilnosti porečja | |
Pritoki | |
⁃ levi | Allier, Cher, Indre, Vienne, Sèvre Nantaise |
⁃ desni | Maine, Nièvre, Erdre |
Unescova svetovna dediščina | |
Uradno ime | The Loire Valley between Sully-sur-Loire and Chalonnes Dolina Loare med krajema Sully-sur-Loire in Chalonnes-sur-Loire |
Varovalni pas | 213.481 ha |
Kriterij |
|
Referenca | 933bis |
Vpis | 2000 (24. zasedanje) |
Razširitve | 2017 |
Loara (francosko Loire - francoska izgovorjava: [lwaʁ]; okcitansko Léger, okcitanska izgovorjava: [ˈled͡ʒe]; latinsko Liger) je najdaljša reka v Franciji in 171. najdaljša v svetu.[2] Z dolžino 1006 kilometrov odmaka 117.054 km², več kot petino francoskega ozemlja, medtem ko je njen povprečni pretok le polovica pretoka Rone.
Izvira v jugovzhodni četrti Centralnega masiva v pogorju Seveni (francosko Cévennes) (v departmaju Ardèche) na 1350 m blizu Mont Gerbier de Jonc; teče proti severu skozi Nevers do Orléansa, nato proti zahodu skozi Tours in Nantes, dokler ne doseže Biskajskega zaliva (Atlantski ocean) pri Saint-Nazairu. Njeni glavni pritoki so reke Nièvre, Maine in Erdre na desnem bregu ter reke Allier, Cher, Indre, Vienne in Sèvre Nantaise na levem bregu.
Loara daje ime šestim departmajem: Loire, Haute-Loire, Loire-Atlantique, Indre-et-Loire, Maine-et-Loire in Saône-et-Loire. Spodnji osrednji del doline, ki se razteza med regijama Pays de la Loire in Centre-Val de Loire, je bil 2. decembra 2000 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Vinogradi in dvorci so na bregovih reke so velika turistična atrakcija.
Nekateri menijo, da se je človeška zgodovina doline reke Loare začela s srednjim paleolitskim obdobjem 90–40 kya (pred tisoč leti), ki mu je sledil moderni človek (približno 30 kya), sledilo pa mu je obdobje neolitika (6000 do 4500 pr. n. št.), vse do novejše kamene dobe v Evropi. Nato so prišli Galci, lokalna plemena so v obdobju železne dobe od 1500 do 500 pr. n. št. Loaro uporabljali kot ključno trgovsko pot do leta 600 pr. n. št., pri čemer so s tovornimi konji povezovali trgovino, na primer s kovinami Armoriškega masiva, s Fenicijo in staro Grčijo prek Lyona ob Roni. Galska oblast se je v dolini končala leta 56 pr. n. št., ko je Julij Cezar osvojil sosednje province za Rim. Krščanstvo je bilo v to dolino uvedeno od 3. stoletja našega štetja, ko so misijonarji (mnogi pozneje priznani za svetnike) spreobrnili pogane. V tem obdobju so naseljenci postavili vinograde in začeli proizvajati vina.[3]
Dolino Loare imenujejo »Vrt Francije« in je posejana z več kot tisoč dvorci, od katerih ima vsak svojevrstne arhitekturne okraske, ki pokrivajo širok razpon različic,[4] od zgodnjega srednjega veka do pozne renesanse. Prvotno so bili ustvarjeni kot fevdalne trdnjave v preteklih stoletjih na strateški ločnici med južno in severno Francijo; zdaj so mnogi v zasebni lasti.[5]