Luka Mesec | |
---|---|
![]() | |
Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije | |
Trenutni nosilec naziva | |
Začetek delovanja 1. junij 2022 | |
Premier | Robert Golob |
Predhodnik | Janez Cigler Kralj |
Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije | |
Na položaju 1. avgust 2014 – 1. junij 2022 | |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 1. julij 1987[1] (37 let) Kranj, SFRJ[1] |
Državljanstvo | ![]() |
Narodnost | ![]() |
Politična stranka | Levica |
Partnerji | Manca G. Renko (do 2020) |
Alma mater | Univerza v Ljubljani |
Poklic | politik |
Luka Mesec, slovenski politik, poslanec in družbeno-politični aktivist, * 1. julij 1987, Kranj.[2]
Svojo politično kariero je pričel s prihodom na Fakulteto za družbene vede leta 2007, kar je sovpadalo z zlomom svetovnih financ. V letih krize je bil aktivist v različnih iniciativah proti prekarnosti, uničevanju socialne države, zmanjševanju pravic delavcev, nedostopnosti stanovanj in brezperspektivnosti njegove generacije, med drugim je deloval v Klubu študentov Selške doline, študentskem politološkem društvu Polituss, v Fronti prekercev in gibanju Mi smo univerza ter postal koordinator Delavsko-punkerske univerze, aktivistično-teoretske organizacije, ki je v slovenski politični prostor prinesla koncept demokratičnega socializma[2] in direktor Inštituta za delavske študije.[3]
Poslansko funkcijo je prvič nastopil pri 27 letih, ko je bil na državnozborskih volitvah v Sloveniji 2014 kot kandidat Združene levice v Trbovljah izvoljen v slovenski Državni zbor. Ponovno je bil za poslanca izvoljen tudi v letih 2018 in 2022. 1. junija 2022 je v času vlade Roberta Goloba postal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije in podpredsednik Vlade Republike Slovenije. V parlamentu je bil poleg tega tudi član odbora za finance, komisije za nadzor javnih financ, v prvem mandatu pa je bil tudi član mandatno-volilne komisije ter vodja poslanske skupine.[3] Do septembra 2023 je bil koordinator stranke Levica.[4]
Njegova politika vključuje prizadevanje za izboljšanje položaja delavstva, višje plače (na čelu z minimalno), odpravo prekarnosti, rešitev stanovanjske krize in ukrepanje proti podnebni krizi.[3]