Mediolanum, antični Milano, je bil prvotno mesto Insubrov, zatem pa je postal pomembno rimsko mesto v severni Italiji. Zgodovina mesta sega od naselitve Insubrov okoli 600 pr. n. št., prek osvojitve Rimljanov in njegovega razvoja v pomemben center zahodnega krščanstva in glavnega mesta Zahodnega rimskega cesarstva, do njegovega padca pod Gote v gotski vojni, zajetje od Langobardov leta 569 in njihove odločitve, da kot Ticinum postane prestolnica njihovega Kraljestva Italije.
V poznih rimskih časih (300-400 n. št.) je tu živelo okoli 40.000 prebivalcev. Ko je mesto postalo prestolnica Zahodnega rimskega cesarstva, se je prebivalstvo povečalo na 100.000 ljudi in tako je bil Milano eno izmed največjih mest v rimski Italiji.[1][2][3]