Merkur

Merkur

Slika Merkurja v nepravih barvah, posnetek sonde MESSENGER
Oznake
Pridevniki	merkurski
Značilnosti tira[2]
Epoha: J2000
Odsončje	69.816.900 km 0,466697 a.e.
Prisončje	46.001.200 km 0,307499 a.e.
Velika polos	57.909.100 km 0,387098 a.e.
Izsrednost	0,205630
Obhodna doba	87,9691 d (0,240846 a)
Sinodska perioda	115,88 d[1]
Povp. tirna hitrost	47,87 km/s[1]
Srednja anomalija	174,796°
Naklon tira	7,005° 3,38° na Sončev ravnik
Dolžina dvižnega vozla	48,331°
Argument prisončja	29,124°
Znani Sateliti	jih nima
Fizikalne značilnosti
Srednji polmer	2439,7 ± 1,0 km[3][4] 0,3829 Zemljinega
Flattening	< 0,0006[4]
Površina	7,48×107 km² 0,108 Zemljine[3]
Prostornina	6,083×1010 km³ 0,054 Zemljine[3]
Masa	3,3022×1023 kg 0,055 Zemljine[3]
Srednja gostota	5,427 g/cm³[3]
Površinska težnost	3,7 m/s² 0,38 g[3]
Ubežna hitrost	4,25 km/s[3]
Siderska vrtilna doba	58,646 dni (58 d 15,5 h)[3]
Hitrost vrtenja na ekvatorju	10,892 km/h
Nagib vrtilne osi	0,01°[1]
Rektascenzija severnega pola	18 h 44 min 2 s 281,01°[1]
Deklinacija severnega pola	61,45°[1]
Albedo	0,119 (albedo) 0,106 (geom.)[1]
Površinska temp. min srednja max 0°N, 0°W 100 K 340 K 700 K 85°N, 0°W 80 K 200 K 380 K
Navidezni sij	do −1,9[1]
Kotna velikost	4,5" — 13"[1]
Atmosfera
Površinski tlak	neznaten
Sestava	[navedi vir] Opozorilo predogleda: Stran, ki uporablja Predloga:Navedi vir z nepodprtim parametrom »date« 31,7 % kalij 24,9 % natrij 9,5 % atomarni kisik 7,0 % argon 5,9 % helij 5,6 % molekularni kisik 5,2 % dušik 3,6 % ogljikov dioksid 3,4 % voda 3,2 % vodik

Merkúr je najmanjši in Soncu najbližji planet v Osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost njegovega navideznega sija se giblje med −2,0 in 5,5, vendar se ga le stežka opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša elongacija) le 28,3°. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku. Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40 % do 45 % površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975. Drugo pa je bila sonda MESSENGER, ki so jo izstrelili leta 2004 in je Merkur v teku štirih let obkrožila kar 4.000 krat, ter tako kartirala in preučila večino površja. Naslednja odprava proti Merkurju, imenovana BepiColombo, trenutno poteka v sodelovanju Evropske vesoljske agencije (ESA) in Japonske agencije za raziskovanje vesolja (JAXA). Izstrelitev sonde je bila 20. oktobra 2018 ob 01.45 (UCT), prihod k Merkurju pa je načrtovan za 5. december 2025. Sonda bo izvedla en mimolet Zemlje, dva mimoleta Venere in šest mimoletov Merkurja.^[5][6]

Merkur po izgledu spominja na Luno, saj je močno prepreden z udarnimi kraterji. Naravnih satelitov ali gostejše atmosfere nima. Ima veliko železno jedro, ki ustvarja magnetno polje z močjo približno 0,1 % Zemljinega.^[7] Površinske temperature na planetu znašajo med 90 in 700 K (−180 °C do 430 °C). Najtopleje je na subsolarni točki, najhladnejša pa so dna kraterjev blizu polov.

Planet so po svojem krilatem bogu – slu Merkurju, verjetno zaradi hitrega gibanja po nebu, poimenovali Rimljani. Astronomski simbol zanj, prikazan na vrhu tabele ob strani, je stilizirana različica glave boga in krilatega pokrivala na vrhu njegovega kaduceja, starega astrološkega simbola. Grki so ga imenovali Στίλβων: Stilbon (»svetleči«) in Hermes. Do petega stoletja pred našim štetjem so verjeli, da gre za dve ločeni telesi. En naj bi bil viden ob sončnem vzhodu, drugi ob sončnem zahodu. V Indiji so planet poimenovali Buda (बुध), po sinu Čandre (Lune). V kitajski, korejski, japonski in vietnamski kulturi se planet na osnovi petih elementov imenuje vodna zvezda (水星). Hebrejci so ga poimenovali Kokhav Hamah (כוכב חמה), »zvezda vročega« (»vroči« se pri tem nanaša na Sonce).

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7} Williams, Dr. David R. (1. september 2004). »Mercury Fact Sheet« (v angleščini). NASA. Pridobljeno 12. oktobra 2007.
2. ↑ (angleško) JPL HORIZONS System
3. ↑ ^{3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7} (angleško) NASA: Solar System Exploration: Planets: Mercury: Facts & Figures Arhivirano 2014-04-08 na Wayback Machine.
4. ↑ ^{4,0 4,1} Seidelmann, P. Kenneth; Archinal, B. A.; A’hearn, M. F.; in sod. (2007). »Report of the IAU/IAGWorking Group on cartographic coordinates and rotational elements: 2006«. Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy (v angleščini). Zv. 90. str. 155–180. doi:10.1007/s10569-007-9072-y. ISSN 0923-2958. Pridobljeno 28. avgusta 2007.
5. ↑ »BepiColombo Factsheet«. ESA. 6. julij 2017. Pridobljeno 6. julija 2017.
6. ↑ »BepiColombo Launch Rescheduled for October 2018«. ESA. 25. november 2016. Pridobljeno 14. decembra 2016.
7. ↑ »Mercury magnetic field« (v angleščini). C. T. Russell & J. G. Luhmann. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2018. Pridobljeno 16. marca 2007.