![]() | Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Model obogatitve dela je model, ki sta ga leta 1975 prvič predstavila Greg R. Oldham in Richard J. Hackman. Pojasnjuje zadovoljstvo zaposlenih na delovnem mestu ter omogoča razumevanje kako delo motivira posameznike. Njegov glavni namen je oblikovanje in preoblikovanje delovnih nalog za večje zadovoljstvo in motiviranost zaposlenih.
Osnovna teza modela je, da le zaposleni, ki so zadovoljni s svojim delom, delajo dobro[1]. Locke je leta 1976[2] zadovoljstvo zaposlenih definiral kot pozitivno čustveno stanje, ki je posledica ocenitve delovnega mesta oz. izkušenj, ki se navezujejo na delovno mesto. Pomembno je, da v njegovi definiciji zaznamo tako kognitivno, kot emocionalno komponento. Prva se nanaša na oceno delovnega mesta, torej na misel in druga na čustva, ki jih ta ocena v posamezniku vzbuja. Obstaja veliko teorij, ki poskušajo razložiti razloge za zadovoljstvo zaposlenih. Razporedimo jih lahko v eno od naslednjih kategorij: situacijske teorije, dispozicijski pristope ter interaktivne teorije. Model Hackmana in Oldhama je prvotno spadal le med situacijske teorije, ki postavljajo hipotezo, da zadovoljstvo zaposlenih izhaja iz samega delovnega mesta in drugih dejavnikov okolja. Kasneje pa se je, z upoštevanjem individualnih razlik med zaposlenimi v zaznavanju jedrnih značilnosti dela, bolj približal interaktivnim teorijam[3].