Mogulska arhitektura je vrsta indo-islamske arhitekture, ki so jo razvili Moguli v 16., 17. in 18. stoletju skozi ves čas spreminjajoč se obseg njihovega cesarstva na Indijski podcelini. Razvila se je iz arhitekturnih slogov prejšnjih muslimanskih dinastij v Indiji ter iz iranske in srednjeazijske arhitekturne tradicije, zlasti timuridske arhitekture.[3][4][5] Prav tako je dodatno vključila in sinkretizirala vplive iz širše indijske arhitekture, zlasti med vladavino Akbarja (vladal 1556–1605). Mogulske stavbe imajo enoten vzorec strukture in značaja, vključno z velikimi čebulastimi kupolami, vitkimi minareti na vogalih, masivnimi dvoranami, velikimi obokanimi prehodi in občutljivim okrasjem; primere tega sloga najdemo v sodobnem Afganistanu, Bangladešu, Indiji in Pakistanu.
Dinastija Mogulov je bila ustanovljena po zmagi Baburja v bitki pri Panipatu leta 1526. Med svojo petletno vladavino se je Babur zelo zanimal za postavitev stavb, čeprav jih je malo preživelo. Njegov vnuk Akbar je gradil na široko in slog se je močno razvil med njegovo vladavino. Med njegovimi dosežki so bili utrdba Agra, mesto trdnjava Fatehpur Sikri in Buland Darvaza. Akbarjev sin Džahangir je naročil vrtove Šalimar v Kašmirju.
Mogulska arhitektura je dosegla vrhunec med vladavino šaha Džahana, ki je zgradil: Tadž Mahal, Petkova mošeja, Delhi, vrtovi Šalimar, Lahore in prenovil trdnjavo Lahore. Visoki uradniki pod cesarjem so prav tako lahko zgradili velike spomenike, kot je na primer mošeja Vazir Khan. Zadnji od velikih mogulskih arhitektov je bil Aurangzeb, ki je zgradil ošejo Badšahi, Bibi Ka Maqbara, Moti Masjid itd.