Nikolaj II. | |
---|---|
Cesar in avtokrat vseh Rusij | |
Vladanje | 1. november 1894 - 15. marec 1917 |
Predhodnik | Aleksander III. |
Naslednik | Cesarstvo je ukinjeno, država postane RSFSR in leta 1922 Sovjetska zveza. |
Rojstvo | 18. maj 1868[1] Puškin, Ruski imperij[2][3] |
Smrt | 17. julij 1918[4][5] (50 let) Jekaterinburg, Permska gubernija[d], Sovjetska Rusija[d][3] |
Potomci | Velika vojvodinja Olga Nikolajeva Velika vojvodinja Tatjana Nikolajeva Velika vojvodinja Marija Nikolajeva Velika vojvodinja Anastazija Nikolajeva Veliki vojvoda carjevič Aleksej Nikolajevič |
Rodbina | Romanovi |
Oče | Aleksander III. |
Mati | Marija Fjodorovna |
Sveti Nikolaj II. Ruski pasijonosec, car | |
Čaščenje | Vzhodna pravoslavna cerkev |
Kanonizacija | |
Romarsko središče | Cerkev Vseh svetih, Jekaterinburg, Rusija |
God | 17. julij |
Atributi | carska krona, družina |
Nikolaj II. Ruski, ruski monarh, * 18. maj 1868 Puškin, Ruski imperij † 17. julij 1918 Jekaterinburg, Sovjetska Rusija.
Bil je zadnji cesar Ruskega carstva, kralj Poljske in veliki vojvoda Finske. Vladal je od leta 1894 do prisilnega sestopa z oblasti leta 1917. Rojen je bil v Aleksandrijskem dvorcu v Sankt Peterburgu. Bil je sin Marije Fjodorovne, rojene Dagmar, princese Danske in očeta, carja Aleksandra III.
Nikolaj je imel odlično izobrazbo in je verjetno bil najbolj izobražen evropski vladar svojega časa. Nikolaj je odraščal izolirano v krogu svoje družine in je dozorel zelo pozno. Vedno je bil nezaupljiv, tako do sebe kot do drugih. Zelo malo je imel stika z ljudmi in življenja navadnih prebivalcev sploh ni poznal. Prav tako ni imel skoraj nobenega stika z rusko inteligenco in umetnostno srenjo, kar je verjetno botrovalo temu, da je imel izredno ozke vrednote, kot so čast, služenje in tradicija, kar ga je oviralo kasneje, ko je prevzel prestol in postal car.
Kot carjevič (prestolonaslednik) je Nikolaj postal polkovnik v cesarski gardi. Zelo rad je imel vojsko in vedno je v sebi videl vojaka. Vojaška leta so pustila neizbrisen pečat v njegovem značaju in navadah. Tudi njegovi najboljši prijatelji so bili iz časov, ko je bil mladi oficir. To so bila tudi njegova najsrečnejša leta, ko je bil njegov oče še relativno mlad in mu ni bilo treba skrbeti za državo.
V času služenja vojske je spoznal tudi mlado plesalko iz cesarskega baleta, Matildo Kšesinsko, ki je postala njegova prva resna zveza. Toda kmalu zatem je že spoznal svojo bodočo ženo, nemško princeso Aleksandro Hessensko, ki je prestopila v pravoslavno vero in se prekrstila v Aleksandro Fjodorovno. Uradno sta bila zaročena leta 1893. Leta 1894 je umrl njegov oče, car Aleksander III. v carski letni rezidenci Livadija na Krimu.
Nikolaj je menil, da ni sposoben vladati. Zavedal se je, da je naloga vladati Rusiji večja od njegovih sposobnosti in izkušenj. A kljub temu je menil, da je božja usoda tako odločila.
Kmalu po kronanju je car ugotovil, da lahko zaupa le malo ljudem, zato je začel iskati svet pri svoji ženi in pri izbranih prijateljih. Z družino ni živel v Zimskem dvorcu (Ermitažu), temveč v Aleksandrijskem dvorcu, njegova obmorska rezidenca pa je bil dvorec Peterhof. Nikoli ni hotel imeti tajnika, pomagal mu je zgolj carski pribočnik. Rad je imel glasbo, posebno Wagnerjevo Tristana in Izoldo.