Back Odin Afrikaans Wotan ALS أودين Arabic اودن ARZ অডিন Assamese Odín AST Odin Azerbaijani Один Bashkir Wodan BAR Одзін Byelorussian
.jpg)
Odin (iz staronordijskega Óðinn) je osrednje božanstvo nordijske in kontinentalne germanske mitologije. V nordijski mitologiji, ki je glavni vir večine ohranjenih zapisov o njem, je povezan s širokim naborom konceptov in vlog, vključno z modrostjo, zdravilstvom, smrtjo, kraljevanjem, vešali, znanjem, vojno, bitko, zmago, čarovništvom, poezijo, besom, runsko abecedo in ekstazo. Poleg tega je znan kot mož boginje Frigg, oče pomembnih bogov kot sta Thor in Baldr, ter kot ključna figura v številnih mitskih dogodkih, od stvarjenja sveta do poslednje bitke Ragnaröka.
Njegova prisotnost sega skozi celotno zapisano zgodovino Severne Evrope, od rimske okupacije Germanije, obdobja preseljevanja ljudstev do vrhunca v vikinški dobi. V širši germanski mitologiji in poganstvu je bil v stari angleščini poznan tudi kot Wōden, stari saksonščini kot Uuôden, stari nizozemščini kot Wuodan, stari frizijščini kot Wêda in v stari visoki nemščini kot Wuotan. Vse te besede izhajajo iz pragermanskega teonima *Wōðanaz, kar pomeni »gospodar besa« ali »vodja obsedenih«. Njegov vpliv je viden v krajevnih imenih, folklori in celo v koledarskem poimenovanju dneva srede (Wednesday) v nekaterih germanskih jezikih.
Stara nordijska besedila Odina pogosto upodabljajo kot enookega, dolgobradega modreca z mogočnim kopjem Gungnir, ki ga spremljajo dva volkova (Geri in Freki), dva krokarja (Huginn in Muninn) ter osemnogi žrebec Sleipnir. Njegova podoba kot moža z ogrinjalom in širokim klobukom poudarja njegovo povezavo z magijo, potovanji in preobrazbo. Poleg tega so njegove zgodbe prepletene z mitološkimi dogodki, kot so pridobitev medice poezije, daritev runskega znanja človeštvu ter njegova vloga pri oblikovanju prvih ljudi, Aska in Emble. Odinova povezanost z Valhallo in valkirami ga postavlja v osrčje nordijskih pogledov na posmrtno življenje. Polovica padlih bojevnikov, znanih kot einherjar, se pod njegovim vodstvom pripravlja na Ragnarök, medtem ko preostali del, Fólkvangr, pripada boginji Freyji. Njegov svetovalec je breztelesna glava modreca Mímirja, ki mu prinaša vpogled v prihodnost.
V poznejši folklori se Odin včasih pojavi kot vodja Divje jage, trume duhov prednikov, ki se v zimskem času podi po nebu. Zlasti v staroangleških in staronordijinskih besedilih ga povezujemo z uroki in drugimi oblikami magije. Raziskovalci so razvili številne teorije o njegovem izvoru in razvoju, pri čemer so nekatere usmerjene na etimološke povezave z drugimi božanstvi, kot je Freyjin mož Óðr, ki deluje kot nekakšen etimološki dvojnik Odina, ali na zgodovinske vplive, kot so stiki s praindoevropsko mitologijo.
V sodobnem času Odin ostaja vir navdiha za umetnost, literaturo in glasbo. Njegova čaščenja so prisotna tudi v germanskem novopoganstvu, kjer nekatere veje religije Odina postavljajo v središče svoje duhovnosti. Njegov lik tako ostaja simbol globoke mistike, neukročenega duha in večne radovednosti, ki prežema nordijsko in germansko dediščino.