Back Koolstof-14 Afrikaans كربون-14 Arabic Carbonu-14 AST Вуглярод-14 Byelorussian Въглерод-14 Bulgarian কার্বন-১৪ Bengali/Bangla Carboni 14 Catalan کاربۆن-١٤ CKB Uhlík-14 Czech Kulstof 14 Danish
| Splošno | |
|---|---|
| Simbol | 14C |
| Ime | ogljik-14, 14C, C-14, radioogljik |
| Protoni (Z) | 6 |
| Nevtroni (N) | 8 |
| Podatki o nuklidu | |
| Naravna pogostost | 1 del na bilijon |
| Razpolovna doba (t1/2) | 5700±30 let |
| Izotopska masa | 14.0032420[1] Da |
| Spin | 0+ |
| Način razpada | |
| Način razpada | Razpadna energija (MeV) |
| beta | 0,156476[1] |
| Izotopi Popolna tabela nuklidov | |
Ogljik-14, C-14, 14
C ali radioogljik je radioaktivni izotop ogljika, katerega atomsko jedro vsebuje 6 protonov in 8 nevtronov. Njegova prisotnost v organskih materialih je osnova za metodo radiokarbonskega datiranja, ki so jo uvedli Willard Libby in sodelavci (1949) za datiranje arheoloških, geoloških in hidrogeoloških vzorcev. Ogljik-14 sta 27. februarja 1940 odkrila Martin Kamen in Sam Ruben iz Laboratorija za sevanje Kalifornijske univerze v Berkeleyju, Kalifornija (ZDA). Njegov obstoj je že leta 1934 predpostavil Franz Kurie.[2]
V naravi se pojavljajo trije izotopi ogljika: ogljik-12 (12
C), ki predstavlja 99 % vsega ogljika na Zemlji; ogljik-13 (13
C), ki predstavlja 1 %, in ogljik-14 (14
C), ki se pojavlja v sledovih, in ga je v ozračju od 1 do 1,5 atoma na 1012. Ogljik-12 in ogljik-13 sta stabilna, ogljik-13 pa je nestabilen in ima razpolovno dobo 5700±30 let.[3] Ogljik-14 ima največjo specifično aktivnost 62,5 mCi/mmol (2,31 GBq/mmol) ali 164,9 GBq/g.[4] Z beta razpadom razpade v dušik-14 (14
N).[5] Gram ogljika, ki vsebuje 1 atom ogljika-14 na 1012 atomov, bo izseval ~0,2[6] beta delca na sekundo. Osnovni naravni vir ogljika-14 na Zemlji je delovanje kozmičnih žarkov na dušik v atmosferi, zato je to kozmogeni nuklid. K nastanku ogljika-14 v ozračju pa so med letoma 1955 in 1980 prispevali tudi atmosferski jedrski poskusi.
Izotopi ogljika se med seboj po kemičnih lastnostih ne razlikujejo pomembno. To podobnost uporabljajo v kemijskem in biološkem raziskovanju pri tehniki, imenovani označevanje z ogljikom: Atomi ogljika-14 se lahko uporabijo za zamenjavo neradioaktivnega ogljika za sledenje kemičnih in biokemičnih reakcij, ki vključujejo atome ogljika iz izbrane organske spojine.
- ↑ 1,0 1,1 Waptstra, A.H.; Audi, G.; Thibault, C. »AME atomic mass evaluation 2003«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2008. Pridobljeno 3. junija 2007.
- ↑ Kamen, Martin D. (1963). »Early History of Carbon-14: Discovery of this supremely important tracer was expected in the physical sense but not in the chemical sense«. Science. 140 (3567): 584–90. Bibcode:1963Sci...140..584K. doi:10.1126/science.140.3567.584. PMID 17737092.
- ↑ Godwin, H. (1962). »Half-life of radiocarbon«. Nature. 195 (4845): 984. Bibcode:1962Natur.195..984G. doi:10.1038/195984a0. S2CID 27534222.
- ↑ »Specific Activity (Carbon-14)«. crbdiscovery.com/.
- ↑ »What is carbon dating?«. National Ocean Sciences Accelerator Mass Spectrometry Facility. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2007. Pridobljeno 11. junija 2007.
- ↑ (1 per 1012) × (1 gram / (12 gramov na mol)) × (Avogadrova konstanta) / ((5730 let) × (31.557.600 sekund na julijansko leto) / ln(2))