Okupacija

Okupácija ali zasédba je vojaško dejanje, v katerem sile ene države zasedejo oz. prično učinkovito nadzorovati ozemlje druge entitete.^[1][2][3][4] S tovrstnim dejanjem ozemlje postane znano kot okupirano ozemlje, vladajoča sila pa kot okupator.^[5] Okupacija se od aneksije in kolonializacije razlikuje v trajanju.^[6][7] Čeprav lahko okupatorske sile na okupiranem ozemlju vzpostavijo lastno vojaško vlado, to ni nujen predpogoj za okupacijo.^[8]

Pravila okupacije so dogovorjena v različnih mednarodnih pogodbah, prvič predvsem v Haaški konvenciji iz leta 1907,^[9] kasneje pa še Ženevski konvenciji iz leta 1949,^[10] pa tudi v ustaljenih državnih praksah. Mednarodne konvencije, Mednarodni odbor Rdečega križa ter druge ratifikacije postavljajo smernice o različnih pravicah in dolžnostih okupacijskih sil, zaščiti civilistov, ravnanjem z vojnimi ujetniki, koordinaciji morebitne mednarodne pomoči, izdajanju potnih listov, lastninskih pravic, ravnanju s kulturno dediščino, beguncih in drugih skrbeh. Morebitne kršitve dogovorjenih norm in protokolov tvegajo grajo in kritiko države storilke. Dandanes so okupacijske prakse v veliki meri postale del splošnega mednarodnega prava ter vojnih zakonikov.

1. ↑ Bracka, J. (2021). Transitional Justice for Israel/Palestine: Truth-Telling and Empathy in Ongoing Conflict. Springer series in transitional justice. Springer International Publishing AG. ISBN 978-3-030-89435-1. Today, the widely accepted definition of occupation is 'the effective control of a power (be it one or more states or an international organization, such as the United Nations) over a territory to which that power has no sovereign title, without the volition of the sovereign of that territory'
2. ↑ Roberts, Adam (1990). »Prolonged Military Occupation: The Israeli-Occupied Territories Since 1967«. American Journal of International Law. Cambridge University Press (CUP). 84 (1): 44–103. doi:10.2307/2203016. ISSN 0002-9300. JSTOR 2203016. S2CID 145514740.
3. ↑ Eyāl Benveniśtî. The international law of occupation. Princeton University Press, 2004. ISBN 0-691-12130-3, ISBN 978-0-691-12130-7, p. 43
4. ↑ Edelstein, David M. (2004). »Occupational Hazards: Why Military Occupations Succeed or Fail«. International Security. 29 (1): 49–91. doi:10.1162/0162288041762913. ISSN 0162-2889. JSTOR 4137547. S2CID 57571525.
5. ↑ Fabre, Cécile. »Living with the enemy: the ethics of belligerent occupation« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. novembra 2018. Pridobljeno 30. novembra 2018.
6. ↑ Edelstein, David M. (2004). »Occupational Hazards: Why Military Occupations Succeed or Fail«. International Security. 29 (1): 49–91. doi:10.1162/0162288041762913. ISSN 0162-2889. JSTOR 4137547. S2CID 57571525.
7. ↑ Stirk, Peter (2009). The Politics of Military Occupation. Edinburgh University Press. str. 44. ISBN 9780748636716. The significance of the temporary nature of military occupation is that it brings about no change of allegiance. Military government remains an alien government whether of short or long duration, though prolonged occupation may encourage the occupying power to change military occupation into something else, namely annexation
8. ↑ Roberts, Adam (1985). »What is a Military Occupation?«. British Yearbook of International Law. 55: 249–305. doi:10.1093/bybil/55.1.249.
9. ↑ »The Avalon Prject - Laws of War : Laws and Customs of War on Land (Hague IV); October 18, 1907«. avalon.law.yale.edu. Pridobljeno 30. junija 2022.
10. ↑ Ferraro, Tristan. »Determining the beginning and end of an occupation under international humanitarian law«.