Omajadi

Banu Umayya (arabsko بَنُو أُمَيَّة, translit. Banū Umayya, lit. 'Sinovi Umayya') ali Omajadi (الأمويون), so bili vladajoča družina islamskega kalifata med letoma 661 in 750 ter pozneje islamske Španije med letoma 756 in 1031. Bili so klan plemena Kurejš, ki izvira iz Umaje ibn Abd Šamsa. Odločno so nasprotovali islamskemu preroku Mohamedu, vendar so ga sprejeli pred smrtjo leta 632. Član klana, Uthman, je postal 638-656 tretji rašidunski kalif, medtem ko so bili drugi člani različni guvernerji. Eden od teh guvernerjev, Mu'awiya I., je zmagal v prvi muslimanski državljanski vojni leta 661 in ustanovil Omajadski kalifat s prestolnico v Damasku v današnji Siriji. To je pomenilo rojstvo rodbine Omajadov, prve dedne rodbine v zgodovini islama in edina, ki je vladala celotnemu islamskemu svetu tedanjega časa.

Sufjanidska linija, ki jo je ustanovil Mu'awiya, je propadla leta 683, Omajadska oblast pa je bila izpostavljena v drugi muslimanski državljanski vojni, toda rodbina je končno prevladala pod Marwanom I., ki je ustanovil Marwanidsko linijo Omajadskih kalifov. Omajadi so vladali po zgodnjih muslimanskih osvajanjih tudi severni Afriki, Španiji, Srednji Aziji in Sindu, toda nenehno vojskovanje je izčrpalo vojaške vire države, medtem so se uprli tudi Alidi in plemenska rivalstva so oslabila režim od znotraj. Nazadnje, leta 750 je Abasidska revolucija zrušila kalifa Marwana II. in pobila večino družine. Eden od preživelih, Abd al-Rahman, vnuk kalifa Hishama ibn Abd al-Malika, je pobegnil v muslimansko Španijo (Al Andaluz), kjer je ustanovil umajadski emirat Córdoba, ki ga je Abd al-Rahman III. povzdignil v status kalifata leta 929. Po kratkem zlatem obdobju je leta 1031 kalifat Cordoba razpadel v več samostojnih taif - kraljestev, kar je označilo dokončen konec dinastije Omajadov.