Opice Starega sveta

Opice Starega sveta[1] Časovni razpon: Oligocen–sedanjost
Savanski pavijan (Papio anubis)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali)
Deblo:	Chordata (strunarji)
Razred:	Mammalia (sesalci)
Red:	Primates (prvaki)
Infrared:	Simiiformes
Parvred:	Catarrhini
Naddružina:	Cercopithecoidea Gray, 1821
Družina:	Cercopithecidae Gray, 1821
Poddružine
Cercopithecinae - 12 rodov Colobinae - 11 rodov sestrski: Hominoidea

Opice Starega sveta (znanstveno ime Cercopithecidae) so družina primatov, v katero uvrščamo 24 rodov in 138 vrst, s čimer je to največja družina primatov. Rodovi opic Starega sveta vključujejo pavijane (rod Papio), gvereze (rod Piliocolobus) in makake (rod Macaca). Domača imena za druge opice starega sveta so še guenon, nosani (rod Pygathrix), zamorska mačka, dželada, langur, mandril, otoški hulman (Presbytis) in druge. Filogenetsko so tesneje sorodni človečnjakom kot opicam Novega sveta. Pred približno 45 do 55 milijoni let so se ločili od skupnega prednika opic.^[2]

Najmanjša opica starega sveta je pigmejska zamorska mačka, z glavo in telesom dolžine 34–37 cm in tehta med 0,7 in 1,3 kg. Največji je samec, dolg okoli 70 cm in tehta do 50 kg.^[3] Opice starega sveta imajo različne obrazne poteze; nekatere imajo gobce, nekatere imajo ploski nos, mnoge pa so obarvane. Večina jih ima repe, vendar niso oprijemalni.

Opice Starega sveta so danes doma v Afriki in Aziji in naseljujejo številna okolja: tropske deževne gozdove, savane, grmičevje in gorski teren. V preteklosti so naseljevali velik del Evrope; danes so edini preživeli v Evropi gibraltarski berberski makaki. Ali so domorodni v Gibraltarju ali so jih prinesli ljudje, ni znano.

Nekatere opice Starega sveta so drevesne, kot so gvereze; druge so talne, na primer pavijani. Večina je vsaj delno vsejeda, vendar imajo vsi raje rastlinske snovi, ki predstavljajo glavnino njihove prehrane. Večina jih je zelo oportunističnih, predvsem jedo sadje, uživajo pa tudi skoraj vse razpoložljive prehranske izdelke, kot so rože, listi, čebulice in korenike, žuželke, polži, mali sesalci ter smeti in materiali ljudi.

1. ↑ Groves, C. P. (2005). Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.)[ http://www.departments.bucknell.edu/biology/resources/msw3/browse.asp]. Baltimore: Johns Hopkins University Press. pp. 152–178. ISBN 0-801-88221-4. OCLC 62265494
2. ↑ Perez, S.I.; Tejedor, M.F.; in sod. (Junij 2013). »Divergence times and the evolutionary radiation of New World monkeys (Platyrrhini, Primates): an analysis of fossil and molecular data«. PLOS ONE. 8 (6): e68029. Bibcode:2013PLoSO...868029P. doi:10.1371/journal.pone.0068029. PMC 3694915. PMID 23826358.
3. ↑ Brandon-Jones, Douglas & Rowell, Thelma E. (1984). Macdonald, D. (ur.). The Encyclopedia of Mammals. New York: Facts on File. str. 370–405. ISBN 0-87196-871-1.