Opornik

Opornik je osrednji konstruktivni in nosilni element gotske cerkve. ^[1] Sestavljen je iz stebra in včasih opornega loka. Opornik se uporablja za izpeljavo pritiska oboka in obremenitve vetra na cerkveno ladjo in visoki kor ter ambulatorij.

Oporniki so poleg rebrasto obokanih in koničastih lokov, eden od treh priljubljenih arhitekturnih elementov gotskih verskih objektov. Danes njihov izvor razlagajo predvsem v kontekstu razvoja notranjosti, kar je pomenilo zamenjavo masivne stene z velikimi okni:

12. stoletje severno francoske zgodnje gotike lahko opišemo kot preizkušanje konstrukcijskih tehnik v gradnji. Arhitekt naj bi kar najbolje omilil pritisk ladijskega oboka na stene zaradi velike želje po povečanju prostora v notranjosti. [...] Posebna gotska rešitev je, da vse oporne točke za steno ležijo zunaj, [...] Tehnična rešitev se imenuje opornik. [...] ^[2]

Poleg tehničnih rešitev so se v 13. stoletju razvile različne umetniške oblike. Znane so prostorske strukture, ko učinek zunanjih zidov stolnice vpliva na jedro zgradbe kot na transparentno lupino.« ^[3]

1. ↑ Satz nach Günther Binding: Was ist Gotik?, Darmstadt, 2000, IV.5.Strebewerk, S. 107–108
2. ↑ Zitat nach Hans Jantzen: Kunst der Gotik. Klassische Kathedralen Frankreichs Chartres, Reims, Amiens, Gotische Raumidee und Strebewerk, Rowohlt, 1957/1968, S. 85
3. ↑ Zitat nach Hans Jantzen: Kunst der Gotik. Klassische Kathedralen Frankreichs Chartres, Reims, Amiens, Rowohlt, 1957/1968, S. 91