Organska kemija

Organska kemija je veja kemije, ki z znanstvenimi metodami preučuje zgradbo, lastnosti, sestavo, reakcije in pripravo (s sintezo ali kako drugače) ogljikovih spojin. Spojine poleg ogljika vsebujejo tudi mnoge druge elemente, med katerimi so najbolj pogosti vodik, dušik, kisik, halogeni elementi, fosfor, silicij in žveplo.^[1][2][3] Elementarni ogljik in nekatere njegove spojine, na primer oksidi, karbonati in karbidi, se prištevajo k anorganskim spojinam.

Naziv "organska" kemija je posledica napačnega sklepanja, da so organske spojine vezane izključno na nek življenjski proces. Organske molekule seveda nastajajo tudi izven živih organizmov in ne samo to, saj je življenje odvisno tudi od anorganske kemije. Mnogi encimi imajo vgrajene prehodne kovine, na primer železo in baker, kosti in zobje pa so zgrajeni delno iz organskih delno iz anorganskih spojin.

Posebno področje organske kemije je biokemija, ki se ukvarja pretežno s kemijo naravnih biomolekul, na primer proteinov, sladkorjev in nukleinskih kislin.

Spojine z več ogljikovimi atomi so zaradi svojih specifičnih lastnosti zelo raznolike in imajo izredno široko področje uporabe. Organske spojine so osnova hrane, zdravil, barvil, plastičnih mas itd. in, razen redkih izjem, osnova vseh življenjskih procesov.

1. ↑ Robert T. Morrison, Robert N. Boyd in Robert K. Boyd, Organic Chemistry, 6. izdaja, Benjamin Cummings, 1992, ISBN 0-13-643669-2
2. ↑ John D. Roberts, Marjorie C. Caserio, Basic Principles of Organic Chemistry, W. A. Benjamin, Inc., 1964
3. ↑ Richard F. in Sally J. Daley, Organic Chemistry, Online organic chemistry textbook. http://www.ochem4free.info