Orinoko

Orinoko Río Orinoco
Most Orinoquia blizu Ciudad Guayana, Venezuela
Porečje Orinoka
Izvir 2. izvir Izliv
Lokacija
Državi	Kolumbija Venezuela
Regija	Južna Amerika
Fizične lastnosti
Izvir	Hidrološki vir (glavno steblo)
⁃ lokacija	Cerro Delgado-Chalbaud, gorovje Parima, Venezuela
⁃ nadm. višina	1047 m
2. izvir	Geografski vir (Orinoko-Guaviare-Guayabero-Papamene-Sorrento)
⁃ lokacija	Povirje Rio Sorrento, Paramo de Sumapaz, Meta, Kolumbija
⁃ nadm. višina	3530 m (približno)
Izliv	Delta Amacuro
⁃ lokacija	Atlantski ocean, Venezuela
⁃ nadm. višina	0 m
Dolžina	2250 km
Površina porečja	989.000 km²
Pretok
⁃ lokacija	Delta Orinoka
⁃ povprečje	(1926-2011) 37.740 m³/s[1]
⁃ minimum	21.000 m³/s
⁃ maksimum	54.000 m³/s
Pretok
⁃ lokacija	Ciudad Bolívar, Venezuela (porečje: 836.000 km²)
⁃ povprečje	(obdobje: 1926-2011) 32.760 m³/s
Pretok
⁃ lokacija	Santa María, Venezuela (porečje: 447.410 km²)
⁃ povprečje	(obdobje: 1926-2011) 22.631 m³/s
Pretok
⁃ lokacija	Puerto Ayacucho, Venezuela (porečje: 342.000.km²)
⁃ povprečje	(obdobje: 1926-2011) 16.182 m³/s
Pretok
⁃ lokacija	Monduapo, Venezuela (porečje: 259.000 km²) (obdobje: 1926-2011) 13.071 m³/s Masagua, Kolumbija (porečje: 101.000 km²) 4400 m³/s Guachapana, Venezuela (porečje: 57.000 km²) 2050 m³/s Tama Tama, Venezuela (porečje: 37.870 km²) 1400 m³/s
Značilnosti porečja
Pritoki
⁃ levi	Casiquiare, Atabapo, Guaviare, Vichada, Tomo, Cinaruco, Capanaparo, Meta, Arauca, Apure, Guárico
⁃ desni	Mavaca, Sipapo, Ocamo, Ventuari, Suapure, Parguaza, Caura, Cuchivero, Aro, Caroní

Orinoko (špansko río Orinoco) je reka, ki teče po nižavjih severnega dela Južne Amerike in z 2140 km dolžine ena najdaljših južnoameriških rek. Teče v širokem loku okrog Gvajanskega ščita v Venezueli do izliva v Atlantski ocean, kjer tvori obsežno delto južno od otoka Trinidad. V srednjem toku teče proti severu in tvori del državne meje med Venezuelo in Kolumbijo; četrtina obsežnega porečja je tako v Kolumbiji, preostanek pa v Venezueli.

Večina največjih venezuelskih rek se izliva v Orinoko, največja med njimi je Caroní. Posebnost je Casiquiare, ki se odcepi od Orinoka v zgornjem toku, obrne proti jugu in se izlije v Rio Negro, ki je pritok Amazonke, s tem pa tvori naraven kanal med porečjema Orinoka in Amazonke, kar je edinstven primer povezave dveh velikih porečij na vsem svetu. Brzice Maipures in Atures v delu, kjer reka predstavlja državno mejo, so naravna pregrada, ki deli Orinoko na spodnji in zgornji tok.

Zaradi negostoljubnosti in (neupravičeno) slabega slovesa tamkajšnjih domorodcev je izvir šele v zgodnjih 1950-ih letih odkrila venezuelsko-francoska odprava. Tudi v spodnjem toku reka teče po negostoljubni divjini, venezuelski osrednji planjavi (Ilanos), ki obsega kar tretjino ozemlja države in se v deževni dobi šest mesecev na leto spremeni v ogromno notranje morje. Zato je narava tu še praktično povsem neokrnjena. Na glavnem toku Orinoka ni nobene hidroelektrarne in dolga leta edini most na celotni reki stoji pri starem kolonialnem mestu Ciudad Bolívar, kjer se tok nekoliko zoži. Industrija je skoncentrirana v novozgrajenem mestu Ciudad Guayana približno 80 km od rta delte, ki je izhodišče za izkoriščanje bogatih zalog surovin v okoliškem območju. Električno energijo za to dejavnost zagotavlja niz hidroelektrarn na reki Caroní, ki se izliva v Orinoko nedaleč stran.

1. ↑ [1] agua_ti_cap03.pdf