Back Osroene Afrikaans ኦስሮኤኔ Amharic مملكة الرها Arabic ܡܠܟܘܬܐ ܕܒܝܬ ܐܘܪܗܝܐ ARC Osroena AST Osroena Azerbaijani اسروئن AZB Асраена Byelorussian Осроене Bulgarian Osroene Breton
Malkuṯā d-Bēt 'Ōsrā 'Īnē Kraljestvo Osroena
| |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 132 pr. n. št.–244 | |||||||||
 Karta Osroene kot vazalnega kraljestva Armenskega kraljestva Tigrana Velikega | |||||||||
| Glavno mesto | Edesa | ||||||||
| Skupni jeziki | sirščina, grščina | ||||||||
| Vlada | Monarhija | ||||||||
| kralj | |||||||||
| Zgodovinska doba | Helenizem | ||||||||
• osamosvojitev med propadanjem Selevkidskega cesarstva | 132 pr. n. št. | ||||||||
• priključitev k Rimskemu cesarstvu | 244 | ||||||||
| |||||||||
| Danes del |  Turčija Sirija Irak | ||||||||
Osroena (sirsko Malkuṯā d-Bēt 'Ōsrā 'Īnē, grško Όσροηνῆ [Osroenē]), po imenu svoje prestolnice poznana tudi kot Edesa, nekdanje sirsko kraljestvo v gornji Mezopotamiji na meji med sedanjo Turčijo in Sirijo,[1] ki je od leta 132 pr. n. št. do leta 244 n. št. doživljalo obdobja popolne do delne avtonomije.[2] [3] Uradni jezik v kraljestvu je bila sirščina.[4]
Nabatejsko nomadsko pleme Orhojev/Orejev je izkoristilo stanje v propadajočem Selevkidskem cesarstvu in leta 136 pr. n. št. doseglo neodvisnost. Leta 120 pr. n. št. je oblast prevzel nabatejski šejk Osroes ali Orhej, po katerem je kraljestvo dobilo ime.[5] Večina kraljev se je imenovala Abgar ali Manu in je prebivala v urbanih središčih.[6] Med njihovo vladavino je kraljestvo prihajalo pod vedno večji aramejski kulturni vpliv in postalo središče upora proti helenizmu. Od 5. stoletja je bilo središče sirske književnosti in učenosti. Leta 608 so Osroeno zasedli Sasanidi Hosrova II., leta 638 pa je prišla pod oblast Arabcev.
Ozemlje Osroene ob gornjem toku Evfrata je postalo stalno bojišče vladarjev iz Male Azije, Perzije, Sirije in Armenije. Selevkidsko cesarstvo je bilo po razpadu razdeljeno med Rimsko republiko in Partsko cesarstvo. Osroena je bila od takrat večinoma pod perzijsko suverenostjo, čeprav so jo večkrat poskušali osvojiti Rimljani.
- ↑ R.E. Dupuy, T.N. Dupuy, The Encyclopedia of Military History: From 3500 B.C. to the Present, 25. del, Harper & Row, 1970, str. 115.
- ↑ A. Roberts, J. Donaldson (urednika), The Writings of the Fathers Down to AD 325: Ante-Nicene Fathers, 8. zvezek, Peabody, Massachusetts, Hendrickson Publishers, 1994, str. 657-672
- ↑ A. Fortescue, The Lesser Eastern Churches, Catholic Truth Society, 1913, str. 22.
- ↑ A. Harrak, The Ancient Name of Edessa, Journal of Near Eastern Studies, 51, 3, julij 1992, str. 209.
- ↑ C. Anthon, A System of Ancient and Medieval Geography for the Use of Schools and Colleges, Harper Publishers, 1850, digitalizirano 2007, str. 681.
- ↑ A. Fortescue, Eastern Churches Trilogy: The Lesser Eastern Churches, Gorgias Press LLC, str. 22. [1][mrtva povezava]. Pridobljeno dne 12. decembra 2012.