Palatinat

Palatinat (nemško: Pfalz [pfálc]) ali Renski palatinat (Rheinische Pfalzgrafschaft, Pfalzgrafschaft bei Rhein) ali Volilni palatinat (Kurpfalz) je grofija nemškega palatina ob srednjem Renu in volilna kneževina v Svetem rimskem cesarstvu.

Grofijo je sestavljal konglomerat nestrnjenih posestev na obeh straneh srednjega Rena med porečji Mozele in Neckarja z glavnim mestom Heidelberg (oz. od 1720 Mannheim). Slaba tri stoletja (1339-1623) je grofiji pripadalo tudi povsem ločeno ozemlje na področju porečja reke Naab (ki teče proti jugu v Donavo) in Češkega gozda (ozemlje je začetkom 19. stoletja v okviru kraljevine Bavarske dobilo ime Zgornji palatinat - Oberpfalz).

Od leta 1214 so Palatinatu vladale različne veje bavarske rodbine Wittelsbach. Grofi so si kmalu zagotovili čast volilnega kneza in v času Ruperta III. dosegli tudi položaj rimsko-nemškega kralja (1400-1410). Grofje so razvili deželo v eno najnaprednejših in najbolj cvetočih v Nemčiji. Leta 1556 so sprejeli luteranstvo in potem kalvinizem in postali vodje nemškega protestantskega gibanja, kar je bilo za deželo usodno. V tridesetletni vojni so jo katoliške vojske opustošile in Palatinat je bil priključen vojvodini Bavarski. Z vestfalskim mirom so bila ozemlja ob Renu leta 1648 grofu vrnjena; spet je tudi dobil glas v kolegiju volilnih knezov. A agresivnost francoskega soseda Ludvika XIV. deželi ni dopustila, da bi dosegla prejšnji sijaj. V letih (1688-97) jo je ponovno opustošila nasledstvena vojna, ki jo je vodil Ludvik XIV. Po napoleonskih vojnah je bila leta 1803 razdeljena po strugi Rena med Francijo in nemške dežele.