Pogodba iz Waitangija

Pogodba iz Waitangija (maorsko Te Tiriti o Waitangi) je dokument osrednjega pomena za zgodovino Nove Zelandije, njeno ustavo in njen nacionalni mit. Imela je pomembno vlogo pri obravnavanju prebivalstva Maori na Novi Zelandiji s strani zaporednih vlad in širšega prebivalstva, vloga, ki je bila še posebej vidna od poznega 20. stoletja. Pogodbeni dokument je sporazum, ne pogodba, kot jo priznava mednarodno pravo,^[1] in nima neodvisnega pravnega statusa, saj je pravno učinkovit samo v obsegu, ki ga priznavajo različni zakoni.^[2] Prvič so jo 6. februarja 1840 podpisali kapitan William Hobson kot konzul britanske krone in maorski poglavarji (rangatira) s Severnega otoka Nove Zelandije.

Pogodba je bila napisana v času, ko je Novozelandska družba, ki je delovala v imenu velikega števila naseljencev in bodočih naseljencev, ustanavljala kolonijo na Novi Zelandiji in ko so nekateri maorski voditelji zaprosili Britance za zaščito pred francoskimi ambicijami. Pripravljen je bil z namenom ustanovitve britanskega guvernerja Nove Zelandije, priznanja lastništva Maorov nad njihovimi zemljišči, gozdovi in ​​drugimi posestmi ter podelitve Maorjem pravic britanskih podanikov. Britanska krona je želela zagotoviti, da ko bo namestnik guvernerja Hobson maja 1840 podal izjavo o britanski suverenosti nad Novo Zelandijo, ljudstvo Māori ne bo čutilo, da so bile njihove pravice prezrte.^[3] Ko je bila napisana in prevedena, so jo prvi podpisali voditelji severnih Maorov v Waitangiju. Kopije so nato razvažali po Novi Zelandiji in v naslednjih mesecih so podpisali številni drugi poglavarji.^[4] Približno 530 do 540 Maorov, od tega najmanj 13 žensk, je podpisalo maorsko jezikovno različico pogodbe iz Waitangija, kljub temu, da so nekateri maorski voditelji svarili pred tem.^[5][6] Samo 39 jih je podpisalo angleško različico.^[7] Takojšnja posledica pogodbe je bila, da je vlada kraljice Viktorije pridobila izključno pravico do nakupa zemlje.^[8] Skupaj obstaja devet podpisanih izvodov pogodbe iz Waitangija, vključno z listom, podpisanim 6. februarja 1840 v Waitangiju.^[9]

Besedilo pogodbe vključuje preambulo in tri člene. Je dvojezično, z maorskim besedilom, prevedenim v kontekstu tistega časa iz angleščine.

• Prvi člen maorskega besedila podeljuje upravljavske pravice kroni, medtem ko angleško besedilo prepušča »vse pravice in pooblastila suverenosti« kroni.
• Drugi člen maorskega besedila določa, da bodo Māori obdržali polno poglavarstvo nad svojimi deželami, vasmi in vsemi svojimi zakladi, medtem ko angleško besedilo vzpostavlja nadaljnjo lastnino Maorov nad njihovimi deželami in vzpostavlja izključno prednostno pravico krone.
• Tretji člen daje Maorom polne pravice in zaščito kot britanskim podanikom.

Ker nekatere besede v angleški pogodbi niso bile neposredno prevedene v pisni maorski jezik tistega časa, maorsko besedilo ni natančen prevod angleškega besedila, zlasti v zvezi s pomenom imeti in prepustiti suverenost.^[10][11] Te razlike so povzročile nesoglasja v desetletjih po podpisu, kar je sčasoma prispevalo k novozelandskim vojnam od 1845 do 1872 in nadaljevalo do poravnav pogodbe, ki so se začele v zgodnjih 1990-ih.

V drugi polovici 19. stoletja so Maori na splošno izgubili nadzor nad večino zemlje, ki so jo imeli v lasti, včasih z zakonito prodajo, pogosto pa z nepoštenimi posli, naseljenci so zasedli zemljo, ki ni bila prodana, ali z dokončnimi zaplembami v nadaljevanju novozelandskih vojn. V obdobju po novozelandskih vojnah je novozelandska vlada večinoma ignorirala pogodbo in sodna sodba leta 1877 jo je razglasila za »preprosto ničnost«. Z začetkom v 1950-ih so si Māori vedno bolj prizadevali uporabiti pogodbo kot podlago za zahteve dodatnih pravic do suverenosti in pridobitev izgubljene zemlje, vlade v 1960-ih in 1970-ih pa so se odzvale na te argumente in pogodbi dajale vse bolj osrednjo vlogo pri razlagi zemljiške pravice in odnosi med Maori in državo. Leta 1975 je novozelandski parlament sprejel Waitangijev zakon, s katerim je ustanovil Waitangi Tribunal kot stalno preiskovalno komisijo, zadolženo za razlago pogodbe, raziskovanje kršitev pogodbe s strani krone ali njenih agentov in predlaganje pravnih sredstev. V večini primerov priporočila sodišča niso zavezujoča za krono, vendar so bile različnim skupinam Maorov dodeljene poravnave v skupni vrednosti skoraj 1 milijarde dolarjev. Različna zakonodaja, sprejeta v drugi polovici 20. stoletja, se je sklicevala na pogodbo, kar je privedlo do ad hoc vključitve pogodbe v zakon.^[12] Pogodba je vedno bolj priznana kot temeljni dokument v razvijajoči se nenapisani ustavi Nove Zelandije.^[13][14][15]

Zakon o dnevu Nove Zelandije iz leta 1973 je ustanovil dan Waitangi kot državni praznik v spomin na podpis pogodbe.

1. ↑ Cox, Noel (2002). »The Treaty of Waitangi and the Relationship Between the Crown and Maori in New Zealand«. Brooklyn Journal of International Law. 28 (1): 132. Pridobljeno 4. oktobra 2022.
2. ↑ »The Status of the Treaty as a Legal Document«. Treaty Resource Centre – He Puna Mātauranga o Te Tiriti. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2022. Pridobljeno 4. oktobra 2022.
3. ↑ »Additional Instructions from Lord Normanby to Captain Hobson 1839 – New Zealand Constitutional Law Resources«. New Zealand Legal Information Institute. 15. avgust 1839. Pridobljeno 5. oktobra 2019.
4. ↑ »Treaty of Waitangi signings in the South Island«. Christchurch City Libraries. Arhivirano iz spletišča dne 18. februarja 2015.
5. ↑ »Treaty of Waitangi«. Waitangi Tribunal. Arhivirano iz spletišča dne 6. julija 2016. Pridobljeno 28. maja 2015.
6. ↑ Orange 1987, str. 260. sfn error: no target: CITEREFOrange1987 (pomoč)
7. ↑ Newman, Keith (2010) [2010]. Bible & Treaty, Missionaries among the Māori – a new perspective. Penguin. ISBN 978-0143204084. pp 159
8. ↑ Burns, Patricia (1989). Fatal Success: A History of the New Zealand Company. Heinemann Reed. ISBN 0-7900-0011-3.
9. ↑ »Treaty of Waitangi – Te Tiriti o Waitangi«. Archives New Zealand. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. avgusta 2011. Pridobljeno 10. avgusta 2011.
10. ↑ »Meaning of the Treaty«. Waitangi Tribunal. 2011. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2016. Pridobljeno 12. julija 2011.
11. ↑ Newman, Keith (2010) [2010]. Bible & Treaty, Missionaries among the Māori – a new perspective. Penguin. ISBN 978-0143204084. pp 20-116
12. ↑ Palmer 2008, str. 292. sfn error: no target: CITEREFPalmer2008 (pomoč)
13. ↑ »New Zealand's Constitution«. Government House. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2017. Pridobljeno 17. avgusta 2017.
14. ↑ »New Zealand's constitution – past, present and future« (PDF). Cabinet Office. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. aprila 2017. Pridobljeno 17. avgusta 2017.
15. ↑ Palmer 2008, str. 25. sfn error: no target: CITEREFPalmer2008 (pomoč)