Back Guerra polaco-sovietica AN الحرب البولندية السوفيتية Arabic الحرب البولانديه السوفييتيه ARZ Guerra polaco-soviética AST Sovet–Polşa müharibəsi Azerbaijani لهیستان-شوروی ساواشی AZB Совет-поляк һуғышы Bashkir Польска-савецкая вайна Byelorussian Польска-савецкая вайна BE-X-OLD Полско-съветска война Bulgarian
| Poljsko-sovjetska vojna | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del srednjeevropskih in vzhodnoevropskih vojaških pohodov, vključno z zahodno fronto ruske državljanske vojne, ukrajinske vojne za neodvisnost in latvijske vojne za neodvisnost | |||||||||
 Zgoraj levo: Poljski tanki FT-17 2. tankovskega polka med bitko pori Dineburgu januarja 1920 Spodaj levo: Poljski vojaki med kijevsko ofenzivo maja 1920 vstopajo v Kijev Zgoraj desno: Poljski mitraljez M.07/12 med bitko za Radzimin avgusta 1920 Sredina: Poljski obrambni položaj z mitraljezom M1895/14 med bitko za Varšavo avgusta 1920 Spodaj levo: Ruski ujetniki, ujeti med bitko za Varšavo Spodaj desno: Poljski obrambni položaj med bitko na reki Njemen v Belorusiji septembra 1920 | |||||||||
| |||||||||
| Udeleženci | |||||||||
|
| ||||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||||
| Moč | |||||||||
|
Na začetku 1919: ~50.000[5] Poleti 1920: 800.000–950.000[6] 5 milijonov rezervistov, ukrajinsko-galicijska vojska (okoli 1.000 vojakov), sovjetski republiki Litva in Belorusija |
Na začetku 1919: ~80.000[7] Poleti 1920: 348.286 vojakov na fronti,[8] okoli 700.000 rezervistov okoli 1.000.000[9] Ukrajincev: 20,000[8] ruskih prostovoljcev: 20.000[8] | ||||||||
| Žrtve in izgube | |||||||||
|
Skupaj (po poročilih): 140.000–145.000 (neznano število ranjenih ni vključeno) ok. 60.000 mrtvih[10] ok. 80.000–85.000 ujetih[11] |
Skupaj (po poročilih): 212.420 47.551 mrtvih (17.213 ubitih v borbah, 30.338 umrlih zaradi ran), 113.518 ranjenih 51.351 ujetih ali pogrešanih[12][13][14] | ||||||||
.svg){kind=small}
Poljsko-sovjetska vojna (poljsko wojna polsko-bolszewicka, wojna polsko-sowiecka, wojna polsko-rosyjska 1919–1921, wojna polsko-radziecka, rusko советско-польская война, sovetsko-polskaja vojna, польский фронт, polski front) od pozne jeseni 1918/14. februarja 1919[3] – 18. marca 1921 je potekala predvsem med Drugo poljsko republiko in Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko, preden je ta postala zvezna republika, na ozemljih, ki sta jih po delitvi Poljske posedovali Rusko cesarstvo in Habsburška monarhija.
13. novembra 1918 je po zlomu centralnih sil in sklenitvi miru 11. novembra 1918 Ruska sovjetska federativna socialistična republika Vladimirja Lenina razveljavila Brestlitovski mir, ki ga je sklenila s centralnimi silami marca 1918, in začela premikati svoje sile proti zahodu, da si povrne in zavarujejo regije Ober Ost, ki jih je ruska država izgubila s podpisom Brestlitovskega sporazuma in so jih zapustile nemške sile.
Hkrati so vodilni poljski politiki različnih političnih prepričanj sledili splošnemu pričakovanju ponovne vzpostavitve državnih meja na tiste pred delitvijo Poljske leta 1772. Spodbujen s to zamislijo je poljski državni načelnik Józef Piłsudski, na položaju od 14. novembra 1918, začel premikati svoje vojake na vzhod.
Leta 1919, ko je bila sovjetska Rdeča armada še vedno vpletena v rusko državljansko vojno 1917–1922, je poljska vojska vdrla na ozemlja, ki so jih mnogi Poljaki imeli za svoje "Kresy" (obmejno ozemlje). Tistega leta je zavzela večji del današnje Litve in Belorusije. Do julija 1919 so poljske sile prevzele nadzor nad večjim delom vzhodne Galicije in izšle kot zmagovalke iz poljsko-ukrajinske vojne od novembra 1918 do julija 1919. V vzhodnem delu Ukrajine, ki meji na Rusijo, je Simon Petljura poskušal braniti svojo Ukrajinsko ljudsko republiko, ko so boljševiki v ruski državljanski vojni začeli zmagovati in napredovali proti zahodu proti spornim ukrajinskim deželam, pa so se morale Petljurove sile umakniti. Petljura je bil prisiljen poiskati zaveznika in aprila 1920 uradno sklenil zavezništvo s Piłsudskim.
Piłsudski je bil prepričan, da je najboljši način, da si Poljska zagotovi ugodne meje, vojaška akcija in da lahko zlahka premaga sile Rdeče armade. Njegova ofenziva na Kijev se je začela konec aprila 1920 in se končala z zasedbo Kijeva s strani poljskih in zavezniških ukrajinskih sil 7. maja 1920. Sovjetske sile na tem območju so bile šibkejše, vendar niso bile odločilno poražene, saj so se izogibale večjim spopadom in se raje umaknile. Ofenziva je dobila le skromno podporo lokalnega prebivalstva. Več Ukrajincev se je pridružilo Rdeči armadi kot Petljurovim silam.
Rdeča armada je na poljsko ofenzivo odgovorila s protinapadi, od 5. junija 1920 na južni ukrajinski fronti in od 4. julija na severni fronti. Na južni fronti so se Poljaki in njihovi zavezniki, opremljeni z nekaj naprednejšim orožjem, urejeno umaknili, na severni fronti pa se je umik kmalu sprevrgel v kaotičen in neusklajen beg.[15] Sovjetska vojska je potisnila poljske sile proti zahodu vse do poljske prestolnice Varšave, medtem ko je Direktorat Ukrajine pobegnil v Zahodno Evropo. Strah pred prihodom sovjetskih čet na nemške meje je povečal zanimanje in vpletenost zahodnih sil v vojno. Sredi poletja se je zdel padec Varšave neizogiben, potem pa se je po nepričakovani in odločilni zmagi Poljakov v bitki za Varšavo sredi avgusta stanje obrnilo. Sledilo je napredovanje Poljske proti vzhodu in sovjetska prošnja za mir. 18. oktobra 1920 se je vojna končala.
Riški mirovni sporazum, podpisan 18. marca 1921, je razdelil sporna ozemlja med Poljsko in Sovjetsko Rusijo. Razmejitev je veljala do začetka druge svetovne vojne. Vzhodna meja Poljske je bila vzpostavljena približno 200 km vzhodno od Curzonove linije, ki so jo kot poljsko vzhodno mejo potrdili voditelji antante. Nova poljsko-sovjetska meja je razpolovila današnjo Ukrajino in Belorusijo.
Mirovna pogajanja, ki so jih na poljski strani vodili predvsem nasprotniki Piłsudskega in proti njegovi volji, so se končala z uradnim priznanjem dveh novih sovjetskih republik, Ukrajinske SSR in Beloruske SSR, ki sta postali pogodbeni strani sporazuma. Ta izid in dogovorjena nova meja sta izključevala kakršno koli možnost oblikovanja baltsko-jadransko-črnomorske federacije držav pod vodstvom Poljske, ki jo je predvidel Piłsudski, in izpolnitev drugih ciljev njegove vzhodne politike.
Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}} ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).
- ↑ »Rumunia – zapomniany sojusznik« [Romania – a forgotten ally]. Chwała Zapomniana (v poljščini). 6. marec 2019.
- ↑ Davies 2003, str. 22.
- ↑ 3,0 3,1 Chwalba 2020, str. 13.
- ↑ Encyklopedia PWN - Sprawdzić możesz wszędzie, zweryfikuj wiedzę w serwisie PWN - wojna polsko-bolszewicka (archive.org) Wojna polsko-bolszewicka (poljščina). Arhivirano iz izvirnika 11. novembra 2013. Pridobljeno 27. oktobra 2006.
- ↑ Davies 2003, str. 39.
- ↑ Davies 2003, str. 142.
- ↑ Davies 2003, str. 41.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 Bilans wojny polsko-bolszewickiej. Liczba żołnierzy, zabici, ranni i wzięci do niewoli
- ↑ Czubiński 2012, str. ;115–118.
- ↑ Rudolph J. Rummel (1990). Lethal politics: Soviet genocide and mass murder since 1917. Transaction Publishers. str. 55. ISBN 978-1-56000-887-3. Pridobljeno 5. marca 2011.
- ↑ Chwalba 2020, str. ;306–307.
- ↑ Chwalba 2020, str. ;279–281.
- ↑ Davies, Norman (1972). White eagle, red star: the Polish-Soviet war, 1919–20. Macdonald and Co. str. 247. ISBN 978-0356040134. Pridobljeno 23. oktobra 2011 – prek Google Books.
- ↑ Karpus, Zbigniew, Alexandrowicz Stanisław, Waldemar Rezmer, Zwycięzcy za drutami. Jeńcy polscy w niewoli (1919–1922). Dokumenty i materiały (Victors Behind Barbed Wire: Polish Prisoners of War, 1919–1922: Documents and materials), Toruń, Wydawnictwo Uniwersytetu Mikołaja Kopernika w Toruniu, 1995, ISBN 978-83-231-0627-2.
- ↑ Chwalba 2020, str. ;218–219.