Posvetitev cerkve

Posvetitev cerkve ali cerkvena posvetitev (kanonsko pravo: latinsko dedicatio - 'posvetitev, inavguracija', tudi zastarelo: consecratio - 'posvetitev'^[1]; grško καθιέρωσις kathiérōsis, nemško Erneuerungsfest - 'posvetitev, inavguracija' ali ἐíνια - festival) je dejanje praznične posvetitve cerkve, s katero se cerkvena notranjost preda župniji v liturgično rabo;^[2] pri posvetitvi stolnice se popularno uporablja tudi izraz stolna posvetitev.

Cerkvena posvetitev se zgodi, ko se novozgrajena cerkev prvič uporablja kot bogoslužni prostor ali tudi po prenovi.

Za katoliško cerkev je obred posvetitve opisan v Caeremoniale Episcoporum, poglavja IX-X, in v obrednih mašah rimskega misala za posvetitev cerkve in oltarja. V angleški cerkvi se lahko posvečena cerkev zapre za bogoslužje šele po sodnem postopku ("pastoralni načrt").

1. ↑ Vgl. Peter Wünsche: »Quomodo ecclesia debet dedicari«. O obhajanju zahodne cerkvene posvetitvene liturgije od zgodnjega srednjega veka do potridentskega pontifikala 1596. 2006, S. 114: V starejših virih prevladuje izraz »dedicatio« v smislu uporabe stavbe za bogoslužje. V srednjem veku se daje prednost izrazu »consecratio«, ki bolj poudarja dejstvo, da je treba pred začetkom opraviti očiščenje od zla in posvečenje. Potridentski pontifikal iz leta 1596 je izenačil oba izraza:: De Ecclesiae Dedicatione seu Consecratione.
2. ↑ Andreas Heinz: Kirchweihe I. Begriff und Entstehung. In: Religion in Geschichte und Gegenwart (RGG). 4. Auflage. Band 4, Mohr-Siebeck, Tübingen 2001, Sp. 1380–1381.