Povédkovnik je polnopomenska besedna vrsta, katere skladenjska vloga je povedkovo določilo: všeč, rad, mraz ...[1] Nekateri so mogoči le v vlogi povedkovega določila (všeč, bot ...), vendar med povedkovnike sodijo tudi opisni deležniki na -n, -l, -t ter nedoločniki ob naklonskih in večstopenjskih glagolih. Lahko so osebni (tiho v tiho sem, všeč v všeč sem) oziroma neosebni (hudo v hudo je, deževno v deževno je). Večinoma so nepregibni, obstajajo pa tudi pregibni povedkovniki (deležniki, ràd ráda -o).[2]
Pogostokrat štejejo povedkovnike med prislove – tudi v prvi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Kot samostojno besedno vrsto je povedkovnik (in tudi členek) vpeljal Jože Toporišič v osemdesetih letih 20. stoletja.
- ↑ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 204.
- ↑ Toporišič, J.: Novi, šesti slovenski pravopis: : http://www.zrc-sazu.si/pravopis/pdf/LK_Toporisic_r32.pdf; vpogled: 27. 2. 2012.