Prabolgari ali krajše Bolgari so bili pripadniki turških polnomadskih bojevniških plemen, ki so od 5.[1] do 7. stoletja naseljevala pontsko-kaspijsko stepo v porečju Volge. V zgodnjem srednjem veku so postali znani kot volško-uralski nomadski konjeniki. Nekateri raziskovalci so prepričani, da je bila njihova pradomovina Srednja Azija.[2]
Med selitvijo proti zahodu čez Evrazijsko stepo so bolgarska plemena v procesu etnogeneze absorbirala druge plemenske skupine in kulturne vplive, vključno z iranskimi, ugrofinskimi in hunskimi.[3][4][5][6][7][8] Bolgari so govorili izumrli turški jezik iz ogurske veje turških jezikov.[9] Med selitvijo so ohranili vojaške nazive, organizacijo in običaje evrazijskih step,[10] poganski šamanizem in vero v nebesno božanstvo Tengri (Modro nebo).[11]
V 7. stoletju so se v Pontsko-kaspijski stepi delno ustalili in okoli leta 630–635 ustanovili svojo prvo državo, Staro Veliko Bolgarijo, ki so jo leta 668 uničili Hazari. Leta 679 je bolgarski kan Asparuh osvojil Malo Skitijo, odprl dostop do Mezije in ustanovil Podonavsko Bolgarijo – Prvo bolgarsko cesarstvo, v katerem so Bolgari postali politična in vojaška elita. Kasneje so se pomešali stalno naseljenim lokalnim bizantinskim prebivalstvom [12][13] in prvimi tamkajšnjimi slovanskimi plemeni. Sčasoma so se povsem poslovanili in postali predniki sodobnih Bolgarov.[14]
Preostali Pontski Bolgari so se v 7. stoletju preselili v porečje Volge in ustanovili Volško Bolgarijo. Svojo identiteto so ohranili vse do 13. stoletja.[9] Sodobni Volški Tatari, Baškirji in Čuvaši trdijo, da izvirajo iz Volških Bolgarov.[9][15][16]