Back بصمة إصبع Arabic Buelga dactilar AST Barmaq izləri Azerbaijani আঙুলের ছাপ Bengali/Bangla Otisak prsta BS Empremta digital Catalan Otisk prstu Czech Fingeraftryk Danish Fingerabdruck German Αποτύπωμα Greek
 |
Prstni odtis je odtis, ki ga naredi koža blazinice človeškega prsta. Nikoli še niso našli dveh ljudi, niti enojajčnih dvojčkov, ki bi imela identični prstni odtis, zato se prstni odtisi uporabljajo za dokazovanje istovetnosti osebe.
Biometrični način identifikacije posameznika, pomeni individualno obravnavanje človekovih fizičnih lastnosti ali značilnosti obnašanja in zajem ter shranjevanje tega vzorca (imenovan tudi živi vzorec), v standardni podatkovni obliki. Ta vzorec se v postopku identifikacije primerja z vzorcem (imenovan tudi shranjeni vzorec ali podpis), ki temelji na istih značilnostih in je shranjen v varnostnem sistemu. Primerjava obeh vzorcev potrdi ali zavrže identiteto posameznika.
Pri tovrstni identifikaciji je pozornost usmerjena na majhno število fizičnih značilnosti, ki so lastne izključno eni osebi. Mednje spadajo barva glasu, način hoje, značilnosti obraza, vzorec šarenice, odtis dlani in prstov (DNK pri tem ni vključena, ker je vzorčenje DNK počasno in pomeni poseg v telo). Najbolj dozorel, napreden in najrazvitejši način je preverjanje na osnovi prstnih odtisov.
Dolgoletne raziskave in izkušnje nam kažejo, da so prstni odtisi trenutno najzanesljivejši način preverjanja identitete oseb. Kljub nekaterim sodnim procesom v ZDA, so prstni odtisi še vedno nedvomen dokaz identitete posameznika. Večina današnjih biometričnih sistemov temelji na prepoznavanju prstnih odtisov.
Fiziološko je prstni odtis konfiguracija grebenov s porami, ki jih delijo doline. Ležijo na ožilju, neposredno pod kožo. Morfologija (oblika) prstnega odtisa je povezana s specifičnimi električnimi in toplotnimi značilnostmi kože. To pomeni, da svetlobo, toploto ali električno napetost (ali kombinacijo vseh) lahko uporabimo za zajem podobe prstnega odtisa. Prstni odtis nastane že pri razvoju zarodka in se ne spremeni s starostjo osebe, temveč raste v svoji prvotni obliki in po končani rasti osebe ostane v svoji velikosti nespremenjen. Prav tako se po poškodbi obnovi v prvotno obliko. Enojajčni dvojčki nimajo enakih prstnih odtisov.
Majhen odstotek populacije (npr. rudarji in majhno število glasbenikov) ima prstne odtise, zaradi stalnega trenja, poškodovane. V razvitih državah je ta odstotek zanemarljiv in ne predstavlja omembe vredne težave za identifikacijske sisteme, ki temeljijo na prstnih odtisih.
Za zajem značilnosti vzorca prstnega odtisa, obstaja več algoritemskih metod. Najbolj razširjene metode temeljijo na prepoznavanju vzorca ali izvlečku minucij. V primeru algoritmov, ki temeljijo na minucijah, je prstni odtis sestavljen iz grobih značilnosti, kot so loki, zanke in zasuki, ter drobnih značilnosti (minucije) kot so predvsem bifurkacije (razdelitve), delte (združevanja v obliki črke Y) in zaključki grebenov. Prstni odtis ima med 30 in 40 minucij. Značilnost vsake od njih je položaj (koordinate), tip (bifurkacija, delta ali zaključek) in usmerjenost (orientacija). Skupek značilnosti minucij lahko da predlogo za prstni odtis. Če so značilnosti natančno zajete, je možnost, da bi imela dva prstna odtisa enake značilnosti, izjemno nizka.
Elektronski zajem slik in algoritmi za razpoznavanje vzorcev, so danes dovolj razviti, da vzorec prstnega odtisa avtomatsko obdelajo in shranijo. V več primerih za ta postopek obstajajo tudi standardi. Ti standardi obstajajo za vzorce, ki temeljijo na minucijah. Najbolj uporabljan je standard, ki ga v ZDA predpisuje NIST. Kljub temu je oklepanje standardov ovira za fleksibilnost razvijalcev algoritmov in omejuje njihovo intelektualno lastnino. Tako naletimo na razkorak med oklepanjem standarda in med natančnostjo in hitrostjo, ko gre za standardizacijo procesa.