Rímske céste (lat. viae [vìje]) so bile v antičnem Rimu magistrale, ki so vodile iz prestolnice. V samem začetku so to bile normalne poti do sosednjih krajev, a v 5. stoletju pr. n. št. je prevzela skrb za ceste vojska, kar je dalo pravi zagon gradnji in predvsem standardizaciji teh prometnih poti. Prvi zakon, ki je urejeval gradnjo cest, Duodecim tabulae, je bil izdan približno leta 450 pr. n. št. in je med drugim določal pravila za tlakovanje, širino cestišča in pravico do rabe privatnih zemljišč (zemljiške služnosti).