Salijski Franki

Salijski Franki ali Salijci (latinsko Salii, grško Salioi) so bili zahodna podskupina zgodnjih Frankov, ki so se v zgodovinskih zapisih prvič pojavili v 3. stoletju. V tistem času so živeli med rekama Ren in IJsel v sedanji nizozemski regiji Veluwe, Gelderland. To pomeni, da so bili naseljeni severno od limesa Rimske Galije, ki je potekal po Renu. Imeli so jih za bojevite vojščake in pirate in zaveznike Rimljanov (Laeti). Del Frankov se je kmalu zatem za stalno naselil na rimsko ozemlje. Po preselitvi na Batavijo, mejni otok na Renu, leta 358, so z Rimljani očitno skleniti nekakšen sporazum, ki jim je dovolil naselitev južno od Rena v Toksandriji, ki se je približno ujemala s sedanjo nizozemsko provinco Noord-Brabant in bližnjimi deli belgijskih provinc Antwerpen in Belgijski Limburg.

Salijci so se sčasoma povsem zlili s Franki. Opustili so svoje ime in se v 7. stoletju pretvorili v Franke par excellence.^[1] Zakonik Lex Ripuaria, ki je nastal okoli leta 630 v okolici Kölna, se je razvil iz stare frankovske zakonodaje, znane kot Lex Salica. Merovinški kralji, zaslužni za osvojitev Galije, so bili salijskega porekla.

1. ↑ D.P.Blok. De Franken in Nederland. Holland: Bussum, 1979. ISBN 90-228-3739-4, str.17.