Sási' (tudi Saksonci, latinsko Saxones, staroangleško Seaxan, starosaško Sahsun, nizkonemško Sassen, angleško Saxons, nemško Sachsen, nizozemsko Saksen) so bili zveza starogermanskih plemen[1] v Severnonemški nižini, katerih ime je bilo v zgodnjem srednjem veku tudi območju ali deželi (Stara Saška, latinsko Saxonia) blizu obale Severnega morja severne Germanije, kar je sedaj Nemčija,[2] kjer so se nahajali tudi v karolinškem času. Njihov natančen izvor je negotov in včasih jih opisujejo, da se borijo v notranjosti in prihajajo v konflikt s Franki in Turingijci.
Veliko Sasov je v zgodnjem srednjem veku skupaj z Angli osvojilo velik del otoka Velika Britanija. Tvorili so strnjeno skupino Anglosasov, ki je sčasoma ustvarila prvo združeno Kraljestvo Anglija.
Večina Sasov je ostala v Nemčiji in se upirala razširjajočemu se Frankovskemu cesarstvu. V 8. in 9. stoletju so bili Sasi iz Stare Saške v nenehnem konfliktu s Franki , katerih kraljestvu je takrat vladala karolinška dinastija. Po 33 letih osvajanja z vojaškimi pohodi, ki jih je vodil kralj in cesar Karel Veliki od leta 772 do konca okoli leta 804, so Franki premagali Saksonce, jih prisilili, da so se spreobrnili v krščanstvo in zavzeli ozemlje Stare Saške ter ga priključili Karolinški državi. Franki so bili sovražniki Sasov že v času Klodvika I. v zgodnjem merovinškem obdobju 5. in 6. stoletja. Karel Martel, vojvoda in princ Frankov ter župan Avstrazijske palače, dedek Karla Velikega, se je boril in vodil številne pohode proti Sasom. Šele frankovki kralj in cesar Karel Veliki je dokončno premagal kontinentalne Sase pod vodstvom pollegendarnega saškega heroja Widukinda.
Sasi, germansko pleme...
Sasi. Germansko ljudstvo naseljeno prvotno v sodobni severo-zahodni Nemčiji...
Sasi. Germansko ljudstvo, katerega domovina je bila v severni nemški obalni nižini ...
Germansko pleme, morda imenovano po njihovem nožu z rezilom na samo eni strani (seax 'meč').